• Datum objave: četrtek, 14. april 2016
  • Milan Kleč: Koralde

    • Založba: Litera
    • Zbirka: Piramida
    • Leto izdaje: 2015

    Koralde zagotovo niso najbolj posrečeno Klečevo delo; k temu pridajo tudi številne zatipkanine in slovnične napake v tekstu. Kljub temu pa bralec, ki išče kaj tipično klečevskega, verjetno ne bo razočaran.

    Junak Klečevega najnovejšega romana za bralca ni nikakršno presenečenje: ironični ljubljanski pisatelj brez imena z mladostnim življenjskim slogom, ki se, četudi se že bliža šestdesetim, zapleta v ljubezenska razmerja z mnogo mlajšimi ženskami. So Koralde le še ena izmed številnih variacij na že poznano klečevsko temo?

     

    Avtor se svoje ustaljene romaneskne paradigme zvesto drži tudi stilno. Besedilo je neke vrste notranji monolog, dialoga je izredno malo, pripoved se bolj zgosti in strne le ob opisih preteklosti. Obširne digresije, številna retorična vprašanja, pripovedovalčeva »opravičila«, da se je preveč razgovoril in spet zataval, seveda tudi v Koraldah ne umanjkajo. »O vsaki stvari se znam razgovoriti, govorim tisto, kar je res, in gotovo tudi tisto, kar niti približno ni, pretiravam na vse pretege.« Tako pravi prvoosebni pripovedovalec in priznati moramo, da se precej točno opiše. Kleč je eden tistih avtorjev, kjer »vmes« ne obstaja – njegov slog nas zabava ali pa nam gre grozno na živce.

     

    Vodilna nit prvega od štirih poglavij (ta obsega tudi večino romana) je ptič – če verjamemo pripovedovalcu, naj bi šlo za velikega skovika –, ki protagonistu krati spanec in mu s svojim oglašanjem – vsaj tako se zdi – napoveduje smrt. Skovik je nekako vpleten tudi v njegovo skrivnostno izginotje; od pripovedovalca ob koncu prvega poglavja ostane zgolj rokopis (ki ga sedaj prebira bralec). Prebere ga tudi njegova prijateljica Anda, prijateljeva hči, ki je v teku pripovedi sicer nekajkrat omenjena, kasneje pa se izkaže, da je šlo v njunem razmerju za nekaj več kot samo prijateljstvo. Drugo in tretje poglavje romana sta Andin obsežen »odgovor« na prijateljev rokopis, kjer s pomočjo podrobne obravnave njunega odnosa poskuša ugotoviti, kam je izginil prijatelj. V najkrajšem četrtem poglavju pa se nam spet »javi« izgubljeni pripovedovalec.

     

    Ta pripovedni okvir sicer obeta zanimivo zgodbo, vendar sama izvedba precej šepa. Še najbolj problematično je dejstvo, da se Anda izkaže kot psihološko neprepričljiv in nedodelan lik. S pripovednega in stilskega vidika se pripovedovalec in Anda (kot pripovedovalka) razen v slovničnem spolu sploh ne razlikujeta. Ne prepriča niti Andina nekoliko za lase privlečena razlaga, da opaža, »da so moje besede podobne njegovim. […] Komajda sem prebrala njegove strani, zato niti ni neobičajno, če je tako« oziroma da mu poskuša »še z jezikom priti čim bližje«.

     

    Kljub »vplivu« pripovedovalčevega sloga na Andinega pa se tu in tam še vedno pojavijo nekateri elementi, ki nakazujejo, da je avtor vseeno želel zarisati nekakšno medgeneracijsko razliko med junakoma. Anda denimo uporablja besede kot so fotr, pičkica, fukati, vendar pa v naslednjih odstavkih bralca zopet zmede z zastarelim in arhaičnim besednjakom, ki ga verjetno ne uporablja noben mladostnik: pobarati, pišuka, hudiča, dičiti se ipd. Kot predstavnica svoje generacije deluje izredno neprepričljivo.

     

    Slogovna nekonsistentnost je sicer moteča, a ni najbolj problematičen element v romanu. Še bolj pavšalni in površni so opisi, ki naj bi nakazovali razliko med protagonistoma in hkrati psihološko orisali Ando. Bralec jo spremlja, kako v H&M izbira čevlje z visoko peto, nadalje mu razlaga, kako je šla v (dolgočasno) knjižnico zato, ker ji je bil všeč knjižničar, seveda tipično prijazen in medel, kot se za ta poklic seveda »spodobi«. Proti koncu svojega poročila Anda obnavlja izlet na Brione; na avtobusu pozorno posluša, kaj ji ima o Titovih časih povedati pripovedovalec, saj sama o tem kot otrok kapitalizma seveda ničesar ne ve. Takih in podobnih primerov je v romanu še veliko. Poleg tega ni toliko presenetljivo to, da se kot privlačna mlada ženska sploh zaljubi v skoraj štirideset let starejšega moškega (za katerega se zdi, da ni sploh nič posebnega), temveč kako se vse sploh zgodi. »Kaj če bi se vanj zaljubila? O, mater. Kaj bi na to rekel? Po mojem bi padel na rit in kot da tega ni bilo v najinem dogovoru in priznam, da nisem še nikoli na ta način razmišljala o njem,« pravi Anda v drugem poglavju. Skratka, protagonistka se v romanu kaže kot enodimenzionalno bitje brez substance.

     

    Koralde zagotovo niso najbolj posrečeno Klečevo delo; k temu pridajo tudi številne zatipkanine in slovnične napake v tekstu. Kljub temu pa bralec, ki išče kaj tipično klečevskega, verjetno ne bo razočaran.

    Sorodni članki: