• Datum objave: petek, 13. april 2018
  • Mathias Énard: Alkohol in nostalgija

    • Založba: Beletrina
    • Leto izida: 2017
    • Prevod: Janina Kos

    Pariza praktično ni, nadomešča pa ga požrešna in temna Moskva. Na Zahodu torej nič novega.

    Za vse tiste, ki ste leta 2009/2010 opravljali maturo, pozor: doživeli boste nostalgično spominjanje na ruske stepe in domišljijski Pariz, s to razliko, da tokrat veselega in sijočega Pariza praktično ni, nadomešča pa ga požrešna in temna Moskva. Na Zahodu torej nič novega.

     

    Mathias Énard je »mlad« francoski avtor (saj v Franciji mladi avtorji ne smejo imeti manj kot 40 let), v katerega domača literarna scena polaga veliko upov. Dokaz za to je cela kopica pomembnih literarnih nagrad, ki nakazujejo na tendenco Francije in Evrope, da pohvalijo in povzdignejo njegova dela, seveda utemeljeno. Njegovo poznavanje in pronicljivo opisovanje razlik in enakosti med Zahodom in Vzhodom ga v času migrantskih valov, porasta nacionalizmov in izpostavljanja družbenih neenakosti in krivic postavljajo v samo središče dogajanja. Njegova relevanca je bila dovolj zanimiva tudi za nas, saj se je kot gost pojavil tudi na lanskoletni Fabuli.

     

    Roman Alkohol in nostalgija v prevodu Janine Kos imamo na voljo tudi pri nas, govori o ljubezenskem trikotniku med Vladmiriom, Jean in Mathiasom. Trikrat lahko ugibate, kateri od trojice je Rus, in trikrat lahko ugibate, kateri je že ves čas mrtev.

     

    A da povzamemo: Dva Francoza, seveda zaljubljen par, se odpravita v Moskvo. Tam spoznata Vladimirja, s podeželja priseljenega Moskovčana, ki jima razkrije nočno življenje metropole, vse dokler se njihovi odnosi ne prepletejo tako močno, da postanejo njihova prej ločena življenja eno, njihove osebnosti, lastnosti in neodvisnosti zmes malodane božje troedinosti, popolne kombinacije čustvene in fizične odvisnosti. Tako kot se Jean in Mathias oddaljujeta drug od drugega, se Jean in Vladmir/Mathias in Vladimir zbližujeta, dopolnjujeta odnos, ki ga na drugi strani trikotnikovih stranic izgubljata. Preboj, ki mora nastati, je seveda boleč in poguben za vse tri: Jean se izgubi v umu, Vladimir v telesu, Mathias pa v srcu. In nič ni več, kot je bilo. Takoj, ko postane trikotnik enakokrak, se razbije in izgine, takšna je usoda vseh popolnih figur.

     

    Mathiasove oči so v romanu tudi naše oči, skozi katere vidimo majhna in umazana stanovanja v nasprotju z veliko Moskvo in Rusijo, ki je tako lepa kot grda. Retrospektiva na divje, nepremišljeno, precej prazno in toliko bolj zadrogirano življenje v mestu ni nič novega ali vznemirljivega ne za francosko ne za svetovno literaturo. Skozi roman se ves čas oziramo nazaj, na to davno izgubljeno življenjsko vznemirjenje, medtem pa potujemo vedno dlje od vsega tega umetnega blišča, ki ustvarja umetne sence, naprej v stepe, medle in sive krajine, brez ljudi in brez upanja. Vsako poglavje je nova postojanka potujočega vlaka: Moskva, Nižni novogorod, Perm, Sankt  Peterburg, Jekaterinburg, Novosibirsk. In da, seveda je vlak,  ki brzi čez ruske stepe, namenjen proti Vladimirovemu domačemu kraju, zapuščenemu nekje med srednjim vekom in imperijem davno ubitega carja.

     

    Vsako poglavje pokaže na vedno večjo zevajočo distanco med pripovedovalcem, izgubljeno ljubico in izgubljenim (mrtvim) prijateljem. Posledično postanejo tudi Mathiasovi poskusi k spravi s preteklostjo in ljudmi, katere ima še vedno neizbežno rad, vedno bolj patetični ali vsaj nesmiselni. Jean se ne bo nikoli več preselila v domovino, saj je postala Rusija njen dom, kamor je prišla v svojem bistvu tudi ona umreti. Vladimir je prav tako neizbežno priklenjen na svoje fizično stanje v leseni krsti, njegova duhovna prisotnost pa bo spremljala v grob še njegova prijatelja.

     

    Prebrali smo še eno izmed zgodb o razhajanju in poslavljanju ljudi, ki so bili še do nedavnega nerazdružljivi, razhod pa povzroči popolno destrukcijo. Spremljali smo še eno neskončno romantično in tragično obsesijo francoske literature z »ruskim misterijem«, ki te ujame in počasi, na obroke, izžame do smrti. Forma je berljiva, fabula pa že tako izrabljena, da nekih blaznih novosti ne uspe doprinesti k diskurzu o razlikah in enakostih med tistim, kar je na levo, in tistim, kar je na desno. Raje si poglejte Bertoluccijev film Sanjači (The Dreamers, 2003), kot nam konec koncev svetuje tudi povzetek na hrbtni strani knjižice.

     

     

     

     

    Sorodni članki: