• Datum objave: torek, 19. september 2017
  • Matej Kejžar: Hiša

    • Premiera: 7. 9. 2017, atrij ZRC Sazu
    • Zasnova in koreografija: Matej Kejžar
    • Nastopajo: Stanislav Dobak , Riccardo Guratti in Peter de Vuyst

    Hiša je prostor dvojnega pomena; ujetosti, a istočasno tudi varnosti. Je prostor anonimnega srečevanja, kjer se osebe srečujejo, a se nikoli zares ne spoznajo.

    Bela majica, zavezana okoli obraza, ki deluje kot maska, nam takoj prikliče v spomin predstavo Klub 1 2, prvi del Utopične trilogije Mateja Kejžarja, navdihnjene z literarnim delom Mesto sonca Tommasa Campanelle, ki je svoje nadaljevanje tokrat dobila v atriju ZRC SAZU pod naslovom Hiša.

     

    Hiša je prostor dvojnega pomena; ujetosti, a istočasno tudi varnosti. Je prostor anonimnega srečevanja, kjer se osebe srečujejo, a se nikoli zares ne spoznajo, in kjer ohranjajo samostojnost, hkrati pa tvorijo utopično skupnost na podlagi negovanja skupnih prepričanj. Da bi brez nepotrebne scenografije poudaril občutek ujetosti, Kejžar plesalce postavi v kvadrat, z vseh strani obkrožen z gledalci, katerih bližina igra dvojno vlogo. So tisti, ki preprečujejo popolno svobodo in brezbrižnost, ob istem času pa predstavljajo tiste, s katerimi se plesalci lahko povežejo in za katere nenazadnje tudi nastopajo.

     

    V tem paradoksalno odprtem in zaprtem prostoru atrija, ki že v osnovi ni prostor, namenjen uprizarjanju umetnosti, se v raziskovanju skupnega obstoja in sočasnega ohranjanja samostojnosti gibajo trije plesalci (Stanislav Dobak, Riccardo Guratti in Peter de Vuyst), ki s svojo tehnično dovršenostjo in izjemno koncentracijo uspejo ohraniti našo pozornost skoraj do konca, ko bi jo zaradi same strukture predstave lahko izgubili že mnogo prej.

     

    Gre namreč za na dolgi rok ponavljajoče se gibanje, ki mu uspe zajeti več včasih tudi nasprotujočih si kvalitet. Obenem gre za najverjetneje vnaprej določeno koreografijo, ki tako v kvaliteti kot umestitvi v prostor izgleda nerodno in improvizirano. Namesto, da bi pred nas postavil le še eno izmed poplesavajočih fraz, se koreograf tokrat odloči za kratke nepovezane delce, ki v kvaliteti variirajo med nerodnostjo in nastopaštvom. Poleg tega dodaja tudi trenutke (ne)namerne komičnosti, ki skupaj s samo strukturo koreografije preprečujejo, da bi publika dihala in se počutila kot del gibajoče se skupnosti.

     

    Pri bližnji interakciji z gledalci se Kejžar izvrstno izogne stereotipom tako, da se poigrava z dvema vrstama bližine: včasih se jim plesalci približujejo z izredno previdnostjo, a se jih ne dotaknejo, drugič pa pride do dejanskega fizičnega stika, ki sam po sebi subtilno odpira neke druge problematike. Nadaljevanje s poigravanjem s pojmom povezanosti in s kontrasti vpelje zvočna spremljava, ki zaradi uporabljenih glasbil ustvarja mračno, a vendarle svečano atmosfero. Ta spominja na tisto v cerkvah, kar ustvarja tudi asociacijo povezovanja in združevanja pri obredih, a zaradi zlovešče dimenzije lahko ostaja tudi kot opomin, da vse ni le lepo in prav v zaletavem združevanju v skupnosti.

     

    Poleg te zanimive in v času socialnih omrežij aktualne tematike o želji po pripadanju neki skupini, kjer hitro izgubimo lastno samostojnost, Hiša s postavitvijo v poljavni prostor dokaže, da nam takšen pristop ponuja ogromno dimenzij za raziskovanje ter ni omejen le na precej pogoste javne intervencije ali performanse.

    Sorodni članki: