• Datum objave: sreda, 25. oktober 2017
  • Matej Filipčič: Gledališki objekti – Razpoka v kozmičnem jajcu

    • Kdaj: 11. 10.–26. 10. 2017
    • Kje: Galerija ISIS, Ljubljana

    Razstava Mateja Filipčiča Gledališki objekti – Razpoka v kozmičnem jajcu je v Galeriji ISIS na ogled do 26. oktobra. Likovni dogodek praviloma sledi gledališki predstavi in je po uprizoritvi rekonstruiran in postavljen v nek galerijski prostor.

    Matej Filipčič je režiser, scenograf, producent, avtor različnih umetniških in arhitekturno-gledaliških projektov. V zgodbi so mu pomembni prostor in scenografski elementi, katerih prav detajli tvorijo dovršen skupek, ambientalno doživetje in celotno zgodbo. Verjame, da so scenografije same docela povedne in venomer žive, organske. Njegove razstave gledaliških objektov tako niso presenečenje. Premeščeni v galerijo predstavljajo novo gledališko pripoved in nov kontekst ter hkrati spominjajo na prejšnjega. Likovni dogodek praviloma sledi gledališki predstavi in je po uprizoritvi rekonstruiran in postavljen v nek galerijski prostor.

     

    Umetnik se predstav loteva skozi arhitekturni princip, zato so tudi njegova gledališka dela in s tem scenografije arhitekturno delo, nek notranji ustroj. Gledališki objekt tako prestavlja notranjo arhitekturo, interier predstave. Razporeditev teh gledaliških objektov, ki so po navadi tudi scenografski elementi v dejanski predstavi, sestavlja neko novo zgodbo. Ta je seveda odprta za nove interpretacije. V grobem uteleša spomin na preteklo predstavo in predstavlja uteho pred pozabo ob neizogibnem koncu hipnega trenutka. Čeprav so te spominske kapsule ob priznanju umetnika ustvarjene za njegov lasten užitek in zadovoljstvo, celotno občinstvo in s tem za vsakega posameznika, posebej nagovarjajo bogata simbolika, smiselni proporci, potešena želja po trajanju in vidno vložen trud.

     

    Na samem koncu zatemnjenega, glasnega, vibrirajočega prostora je na vrtečem se podstavku postavljeno velikansko prepolovljeno jajce. Znotraj njega sta na mizici postavljena velika prazna knjiga in srebrn model možganov. Ti so povezani z zlatim medaljonom in velikim utripajočim srcem, ki je znotraj lesene, pozlačene harfe. Na notranjo stran ročno pihanega stekla so vgrajene lučke, katerih jakost je odvisna od zvoka v galeriji. Nad postavljenim je obešeno še eno majhno stekleno jajce, pod stojalom z možgani pa je čez jajčno razpoko položeno veliko leseno veslo, na katerem je napisana slavna Diracova enačba. Kozmično jajce z vsem naštetim trdno stoji na okroglem, vrtečem se odru. Na njem lahko opazujemo fotografijo zvezdne meglice, kjer se rojevajo zvezde. Okoli odra je ob tleh krožno izrezana stopnica, po kateri kroži ročno skonstruiran mehanizem pisala. Pisalo izrisuje krivulje, ki so vodene s posnetimi EEG- signali, posnetimi ob merjenju čustvenih odzivov gledalcev v gledališču.

     

    V spomin na predstavo Melanholični croquis, ki je nastala po motivih novele Smrt v Benetkah, se predvaja 4. stavek (adagietto) pete Simfonije skladatelja Gustava Mahlerja. Skladba je obdelana z zvoki frekvenc različnih planetov in raztegnjena na 42 minut. Hkrati vključuje uzvočene EEG[1]-meritve čustvenih odzivov – med predstavo so z elektrodami merili odziv gledalca in pridobljene podatke pretvorili v frekvence, ki so jih dodali k zvoku planetov. Vsaka predstava živi in umre vedno znova, je hipna. Ostanejo fotografije in posnetki. To so, pravi avtor, le fragmenti, niso izkušnja. Bi bilo mogoče arhivirati in pozneje podoživeti čustven odziv? Te meritve so vkomponirane v glasbo, srce znotraj jajca pa trepeta v frekvencah izmerjenega EEG. Hkrati pisalo ob kozmični platformi izpisuje zabeležene grafe.

     

    V nasprotju s Filipčičevimi poprejšnjimi gledališkimi objekti se naslov Razpoka v kozmičnem jajcu razlikuje od prvotnega naslova gledališke predstave, Melanholični croquis, premierno uprizorjene novembra leta 2015. Poleg tega, da tradicionalno sledi preteklemu gledališkemu delu, pogumno najavlja naslednjega, pri katerem bo uprizarjal enačbo fizika Paula Diraca. To, po mnenju avtorja najlepšo fizikalno enačbo, ki izenačuje relativnostno teorijo in kvantno mehaniko, je, kot že rečeno, zapisal na veslo. Na notranji strani jajca so fotografije iz prejšnjih predstav, narejene z emulzijo neposredno na notranjo stran jajčne lupine. S tem ta objekt bolj kot kateri koli prej združuje obe predstavi. Preteklo in tisto, ki šele pride.

     

    Kozmično jajce je znotraj mnogih kultur mističen simbol nekakšne maternice univerzuma, iz katerega nato izvirajo celotno vesolje, smisel, življenje. Tovrstna jajca so v glavnih pripovedih in legendah, kot sta Brahmanda Purana in mit o rojstvu Panguja – nastanku vzhodnoazijskega ljudstva –, nemalokrat opisana kot zlata ali črna. Avtor se odloči za bolj domače, belo jajce, ki je dodobra zglajeno in precej dragoceno, izdelano iz steklenih vlaken in lahke polimerne pene. Je pa zato notranjost toliko bolj barvita, svetlikajoča se in razgibana.

     

    Celotni objekt predstavlja mehanizem, princip, kako avtor ustvarja, razvija in razmišlja. Viseče jajce je ogledalo, osmišlja opazovanje, izpraševanje sinteze in ugotavljanje želja. Tako pridemo do srca, saj avtor primarno izhaja iz čustev. Zanima ga to, kar se ga globje dotakne tako ali drugače. Prek arhaičnega elementa, medaljona, se ustvarjalne vibracije prenašajo in nato pretvarjajo v možganih. Tu pride do konkretnih zgodb, do materiala. Te zapisuje v debelo knjigo praznih listov. Doživljanje svojega intimnega sveta, čutenja in postavljanje le tega v nek racionalen, materialen, logičen svet. To je njegovo razumevanje svojega kozmičnega jajca.

     

    Pri izdelavi objekta je sodelovalo veliko ljudi. Potrebni so bili tisti, ki so uredili in usposobili celoten mehanizem, steklarji, železarji, kemiki, mizarji, avtoličarji. Skozi dolgotrajen in drag proces je imela skupina možnost spoznavati različne tehnike in načine, kako razvijati ideje in jih udejanjati v resničnem svetu. Zamisel je namreč vedno bolj abstraktna. Ko jo realiziraš, jo vidiš in čutiš drugače. Proces dela se zdi avtorju zelo pomemben in za ozemljitev idej nujno potreben. Naše doživljanje taistega fenomena se bo najverjetneje razlikovalo. Naš osebni prevod glasbe, vibracij in posameznih elementov je odvisen od tega, kaj se skriva v našem medaljonu, našemu srcu ali naših možganih. Njegova želja ni sporočati, pač pa začutiti. Morda njegova umetnost ni družbeno aktualna v smislu tedanjih perečih tem, po drugi strani pa ravno problemi sami večinoma izhajajo iz naših globokih črnih lukenj, razpok in čustev ali percepcije sebe in sveta okoli nas. V tem pogledu kozmično jajce Mateja Filipčiča deluje brezčasno in univerzalno.

     

    Umetnina zaobjame vse komponente človeške biologije, intelekta in domišljije. Hkrati dopušča svobodno interpretacijo dela ali posameznih entitet. Navsezadnje začetek smiselnega bita ob razkolu harmonične lupine vsakemu predstavlja, pomeni nekaj drugega, svojevrstnega – tudi odvečen kaos ali prazen nič. Znotraj jajca na kozmični platformi je začetek in konec, celotna bit, smisel in zgoščen čas. Znotraj transcendentnega ambienta so močne vibracije nezanemarljive in v tandemu s krožnim gibanjem utripajočega jajca popeljejo v trans, v ekstazo. Zunanji svet se zlahka ugasne, izpuhti. Glasba je kozmična, meditativna, srka vase, potegne v globino in odpira potencial za zdrs v preostale astralne svetove, kjer jajca morda še niso počila.

     

    [1] EEG – Elektriencefalografija (merjenje možganske električne aktivnosti z elektrodami)

    Sorodni članki: