• Datum objave: četrtek, 25. februar 2016
  • Marko Ujc: Pravila igre

    • Premiera: 5. 12. 2015, Velika gledališka predavalnica, AGRFT
    • Režija: Marko Plantan
    • Dramaturgija: Luka Bregar, Vesna Vrabelj, Dušan Tomić, Marko Plantan
    • Igra: Marko Ujc

    Prvoosebna in retrospektivna pripoved se, kljub začetni nejasnosti, eksplicitno in na trenutke humorno razvija v zgodbo o moralnem propadu človeka, ki svoje instinkte postavlja pred razum.

    Na prizorišče velike gledališke predavalnice AGRFT-ja se je v prenovljeni obliki vrnil avtorski projekt Marka Ujca z naslovom Pravila igre. Delo je v svoji izvirni obliki doživelo premiero na začetku decembra lani, od takrat pa je doživelo že kar nekaj ponovitev, vsaka je bila izboljšana na svoj način. Od prve uprizoritve pa do tokratne se je na primer spremenila scenska podoba, ki tokrat še močneje opozarja na sporočilnost igre. S stereotipi nabita predstava prikaže življenje moškega, katerega življenjski cilj je lastna spolna zadovoljitev.

     

    Prvoosebna in retrospektivna pripoved se, kljub začetni nejasnosti, eksplicitno in na trenutke humorno razvija v zgodbo o moralnem propadu človeka, ki svoje instinkte postavlja pred razum. Površinsko se tako predstavi stereotipni ženskar, samosvoj in pohoten moški, ki ni sposoben jasne presoje o tem, kaj je prav in kaj narobe. Simbolno pa se gledalcu razkrije čustveno nestabilen lik, ki zaradi manjka starševske pozornosti in poraznih socialnih veščin počasi propada in se zato tesno oklepa telesnega stika – zadnjega preostalega stika v njegovih odnosih s soljudmi. Poleg osrednje zgodbe pa se gledalcu preko zvočnih posnetkov pogovorov razgrne še protagonistov odnos s partnerko. Slednji še dodatno orišejo likovo nezmožnost ohranjanja stabilnega in kvalitetnega razmerja.

     

    Čeprav je tematika dokaj morbidna, je v uprizoritvi predstavljena na posmehljiv in na trenutke ironičen način. Tako predstava kot celota deluje sproščeno in humorno, vseeno pa pušča prostor resnemu, morda celo filozofskemu razmisleku o medčloveških odnosih.

     

    Minimalistična, a izvirna scenografija skupaj s prej omenjenimi zvočnimi posnetki igralca obda z navideznimi liki, ki so tako v abstraktni obliki stalno prisotni na odru. S tem pa je predstava kljub dejanski prisotnosti le enega igralca napolnjena z dinamiko in posledično ne deluje prazno oziroma dolgočasno.

     

    Posebno omembo pa si zasluži igralec in avtor besedila Marko Ujc. S svojo prezenco ustvari s strastjo nabito atmosfero, hkrati pa njegov perverzen, a globok monolog vzbuja nelagodje, ki se razprostre skozi celotno dvorano. Delo je produkcija magistrskega programa Oblike govora in je zato osredotočeno predvsem na odlično dodelano retoriko, navduši pa tudi z izpiljeno telesno govorico igralca, ki pripomore k aktivni povezavi pripovednega in čustvenega razvoja monologa.

     

    Kot celota delo uspešno tematizira človeške odnose in napake v njih. Skozi stereotip komično prikaže aktualno problematiko modernega človeka, katerega glavni cilj je zadovoljiti telesne potrebe, medtem ko se pomen čustev in medčloveških odnosov izgublja v kopici neuresničljivih načrtov. Uprizoritev gledalca pusti z mislijo, da je morda le bolje imeti manjšino trdnih odnosov, kot pa izkušnjo milijontega spolnega odnosa.

     

    Sorodni članki: