• Datum objave: ponedeljek, 11. december 2017
  • Marko Bulc: Prva altruistična predstava

    • Premiera: 22. 11. 2017, Stara mestna elektrarna
    • Avtorska zasnova, režija, dramaturgija, scenografija koreografija in igra: Marko Bulc

    Nič več in nič manj kot razkrivanje najglobljih človeških travm, šibkosti in strahov, vse v soju žarometov, pred neštetimi kritičnimi očmi.

    Kako govoriti, pisati, delati predstavo o altruizmu, »obnašanju, s katerim pomagamo drugim, brez pričakovanja povračila«, ne da bi pojem hkrati izmaličili v namen samopromocije? Težko. Pravi altruist od besed karseda hitro preide k dejanjem  in to ne dramskim. Marko Bulc v Prvi altruistični predstavi kljub temu poskuša s slednjimi in se hkrati ves čas zaveda, da stopa po tvegani poti …

     

    Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo že ob hitrem preletu gledališkega lista, je: kaj neki povezuje umetnost in altruizem? Najbrž je veliko boljših in konkretnejših načinov, kako nesebično priskočiti na pomoč sočloveku, kot izgubljati se v umetniških lamentacijah … Hkrati pa so redki poklici, ki od človeka zahtevajo toliko, kot ravno poklic (bi bilo bolje reči poslanstvo?) igralca. Nič več in nič manj kot razkrivanje najglobljih človeških travm, šibkosti in strahov, vse v soju žarometov, pred neštetimi kritičnimi očmi. V Prvi altruistični predstavi smo gledalci, morda bi bilo bolje uporabiti izraz Augusta Boala, gled-igralci (»spect-actors«), nekakšna mešanica med gledalci in igralci, povabljeni v ta fikcijski svet najglobljih resnic.

     

    Ko vstopimo v dvorano, ob vhodu pustimo vse, razen oblačil, ki jih imamo na sebi. Seveda, saj smo prišli na altruistično predstavo, kaj nam bodo materialne danosti. Nemudoma smo povabljeni na oder, kjer sedemo na stolčke otroške velikosti, ki imajo zapovrh vsega spodrezano eno nogo. Seveda, saj smo prišli na altruistično predstavo, kdo potrebuje udobje. Avtor, režiser, igralec, scenograf, koreograf in najbrž še kaj drugega, Marko Bulc, nam ponudi zadnjo možnost izhoda z besedami, da predstava zahteva naše sodelovanje in da lahko, v kolikor nismo pripravljeni na aktivno odrsko udejstvovanje, še vedno odidemo. Vsi obsedimo, saj smo vendar prišli na altruistično predstavo in smo se torej pripravljeni vsaj nekoliko žrtvovati za višje umetniške cilje.

     

    Odločitev se izkaže za pravilno, saj med uprizoritvijo avtor dobesedno in metaforično razgalja predvsem sebe, gledalci pa tvorimo nekakšen živi odrski mehanizem, pomagalo za prikaz »čistega« altruizma. Izkaže se, da je ta poln raznovrstnih primesi in veliko kompleksnejši, kot si ga navadno zamišljamo. V predstavi je kljub strukturiranosti na prizore, s katerimi smo gledalci vnaprej seznanjeni, dovolj prostora za naključni moment, ki se izkaže za izredno preroškega. »Med nami so ljudje, ki potrebujejo pomoč. Kako bi jim pomagali?« Med naključno sestavljenimi pari se pojavijo: predsednik, ki bi delil objeme, utajevalec davkov, ki zagovarja svobodo, tat, ki bi razdajal denar, nadvse empatičen morilec itn. Naključni moment deluje globlje, kot bi še tako dobro zrežirana predstava, saj smo do njega prišli kar nekako mimogrede, brez večjega premisleka, in vendar je v njem toliko možnih resnic. Marko Bulc se ne spušča v razlage, pač pa potencialne izpeljave prepušča vsakemu posebej.

     

    In vendar altruizem zahteva neko razosebljenje, odmik od lastnega jaza, potopitev v bazen skupnega dobrega. Iz papirja izdelane zagozde/kajle, ki smo jih s pomočjo natančnih avtorjevih navodil izdelali v enem od prizorov, nazadnje zamenjajo trdnejše lesene, na stol privezane z verigo, toda ravno prav oddaljene, da z njimi ni mogoče zagozditi lastnega stola, brez težav pa sosedovega/sosedinega. Ko varno »zakajlani« in zbrani v tesen krog prisluhnemo avtorjevi življenjski izpovedi, ki se dotika težke družinske situacije, se vzpostavi skorajda otipljiva kolektivna pozornost in brez vsakršnih dvomov lahko verjamem, da so vzgibi ustvarjalca Prve altruistične predstave, Marka Bulca, v prvi vrsti altruistični.

    Sorodni članki: