• Datum objave: nedelja, 21. februar 2016
  • Marius von Mayenburg: Kos plastike

    • Premiera: 4. 2. 2016, Mala scena, Mestno gledališče ljubljansko
    • Režija: Primož Ekart
    • Dramaturgija: Ira Ratej
    • Igrajo: Iva Krajnc, Gregor Gruden, Rok Prašnikar, Gašper Tič, Tina Potočnik

    Kos plastike na zanimiv in humoren način kritizira portret bogate evropske (malomeščanske) elite ter opozarja na človekov individuum, ki ne sme podleči kapitalističnemu svetu, ampak mora ohraniti stik s svojo notranjostjo in soljudmi.

    Slovenska odrska scena je ta mesec pridobila še eno uprizoritev nefunkcionalnosti na videz srečne družine. Kos plastike je delo Mariusa von Mayenburga, katerega zgodnejša dela so v Mestnem gledališču ljubljanskem že doživela svojo uprizoritev (Ognjeni obraz in Grdoba). Tokratno besedilo, ki ga je prevedel Milan Štefe, uprizoritev pa je režiral Primož Ekart, je posmehljiv prikaz bogate malomeščanske družine, ki se zaradi nesmislov posameznih družinskih članov počasi pogreza sama v svoje brezvezje.

     

    Ulrike (Iva Krajnc) in Michael (Gregor Gruden) sta na videz srečen zakonski par, ki zaradi prenapornega delavnika nima časa drug za drugega, še manj pa za svojega sina Vincenta (Rok Prašnikar). V družinsko življenje gledalec vstopi na točki, ko se starša odločata o novi hišni pomočnici. Za delo se ponudi Jessica (Tina Potočnik), ki s svojo umirjenostjo in preprostostjo izžareva nasprotje ostalim likom. Ulrike in Michael se namreč nenehoma prepirata zaradi dogodkov, ki se “navadnim” ljudem, kot je Jessica, zdijo nepomembni, obenem pa s svojimi nasprotji begata sina, ki vse skupaj (bolj ali manj) tiho spremlja. Za dodatne konflikte pa poskrbi še Ulrikin šef – umetnik Haulupa (Gašper Tič).

     

    Čeprav Haulupa predstavlja motnjo v življenju bogate družine, pa njegovi monologi o človekovem notranjem svetu kažejo na pomankanje sočutja, spontanosti in morda tudi logike v življenju Ulrike in Michaela. Podobno vlogo dobi tudi Jessica, ki kot tujek v družini predstavlja vse, kar bi morali člani družine imeti sami. Jessica postane njihova kuharica, čistilka in prijateljica, na koncu pa tudi zaupnica. Tisto, kar bi morala Ulrike in Michael urediti med sabo, stresata nad njo, Vincent pa v njej poišče uteho in razumevanje, ki ju pri starših ne najde. Celotno dogajanje tako temelji na stalnem nasprotju med bogato zunanjostjo in revno notrino, kar skozi uprizoritev postane očitno še tako naivnemu gledalcu. Posledično ni mogoče govoriti o prikritem simbolizmu, saj je večina sporočilnosti gledalcu praktično “postrežena na pladnju”, kar pa predstavi ne odvzame njenega čara. Slednji se kaže predvsem v humornem prikazu družinske patetike.

     

    Za prej omenjen kontrast poskrbita tudi prepričljiva igra vseh petih igralcev ter scenografija uprizoritve. Iva Krajnc in Gregor Gruden uspešno uprizorita plastičnost svojega zakona in nerodnost v odnosih do sočloveka, medtem ko je igra Tine Potočnik in Roka Prašnikarja centrirana na mladostno zadržanost. Gašper Tič s svojo dinamično sproščenostjo kaže na vse, kar je v družini (ter svetu) narobe. Oder uprizoritve ni opremljen z dragim pohištvom, kot bi bilo modra pričakovati, ampak je scena zasnovana preprosto in razmeroma prazno. To seveda, tako kot sama igra in monologi, ironično opozarja na praznino v malomeščanskem človeku.

     

    K izvirnosti predstave pripomorejo tudi mnogi videoposnetki (montažer videoposnetkov: Matic Drakulič), ki se predvajajo med premikanjem odrskih rekvizitov. Prikazujejo življenje skozi oči tihega Vincenta, ki prek celotne igre v rokah drži telefon in snema. V sami zgodbi videoposnetki predstavljajo Vincentov odmik od neizpopolnjujoče bede, v praksi pa povezujejo celotno igro ter gledalca odvrnejo od opazovanja premikanja rekvizitov. Predstava se z videoposnetkom tudi začne in retrospektivno zaključi.

     

    Kos plastike na zanimiv in humoren način kritizira portret bogate evropske (malomeščanske) elite ter opozarja na človekov individuum, ki ne sme podleči kapitalističnemu svetu, ampak mora ohraniti stik s svojo notranjostjo in soljudmi. Le tako lahko človek ohrani logiko svojega bivanja in ne postane prazen kos plastike v galeriji življenja.

    Sorodni članki: