• Datum objave: četrtek, 22. marec 2018
  • Marij Pregelj: Retrospektiva

    • Kdaj: 14. december 2017 – 20. maj 2018
    • Kje: Moderna galerija
    • Kustosinja: Martina Vovk

    Do 20. maja je v Moderni galeriji na ogled razstava Marija Preglja, enega največjih predstavnikov figuralnega modernizma jugoslovanskega prostora.

    Marij Pregelj, Stisnjeni človek, 1966, Moderna galerija. Foto: Dejan Habicht / Moderna galerija, Ljubljana

     

     

    V četrtek, 14. decembra 2017, se je odprla razstava enega največjih predstavnikov figuralnega modernizma jugoslovanskega prostora, ki z naborom del iz beograjskega muzeja Savramene umetnosti in slovenske Moderne galerije, ta sta si leta 1986 enakovredno razdelila njegova slikarska dela, prvič po letu 1969 omogoča tako obsežen retrospektivni pregled umetnikovega izjemnega opusa, ki se razlegajo skozi 4 razstavne prostore, nekaj serij ilustracij pa je še v razstavišču stalne zbirke.

     

    Ker je razstava zasnovana kronološko, gledalec skozi prehajanje iz prostora v prostor občuti faze Pregljevega razvoja ustvarjanja in stopnjevanje ekspresije treh osrednjih motivov (avto)portreta, omizja in ženske figure.

     

    Prvi prostor nam daje vpogled v rano umetnikovo ustvarjanje, ko je pod vplivom zagrebške akademije v slogu zmernega barvnega realizma naslikal mnogo portretov z rjavkastim koloritom, katerih motiv je velikokrat on sam ali pa slikarjev oče, pisatelj Ivan Pregelj, ki ga je umetnik upodabljal vsa leta svojega ustvarjanja. Ravno predrugačenje svojih in očetovih portretov skozi čas nam prikazuje razvoj od začetnega realizma prek modernistično preoblikovane figure z notranjo avtonomno vsebino prelomljenih ploskev, ki je tista značilna, “pregeljanska” drža, do dokončne podobe pretresljivega poslednjega krvavega krika življenja.

     

    Propad človeškosti Pregelj dosledno izraža tudi prek motiva taboriščnega omizja, ki ga je sam doživljal 32 mesecev. Neizogibne muke, prizori nasilja in trpljenja, ki jih je bil deležen v nemškem in italijanskem ujetništvu, so zaznamovale, celo definirale njegove kasnejše izrazne poteze in v slike vpeljale sivine kot reprezentacijo surove bede in degradacije človeka. Realistične upodobitve, ki jih je s skromnimi pripomočki ustvaril že v med bivanjem v taboriščih, kot je delo Taborišče (1941-1943),so se v 50-ih letih začele stopnjevati v pohabljene forme figur, ki jim je bil odvzet sleherni utrip. Prizore omizja je domala obsesivno vrstil tudi po vseh skicirkah in risbah. “Suženjski kruh” je izgubil vrednost božjega daru in simbolizira vsakdanji pogoj preživetja nevrednega. Notranja katastrofa je najbolje izražena na sliki Pompejansko omizje (1962), ki s pompejansko rdečo kot osrednjo barvo od desne proti levi vedno bolj deformira ženske figure in popolnoma prevrednoti eksistenco posameznika.

     

    Ženska figura je zvesto prisotna podoba Pregljevih vsebin in se pojavlja v različnih variacijah žanrskih upodobitev ednine (Kopalka, 1956) ali množine (Perice, 1966) žensk in mater z otrokom. Radikalna deformacija se pojavlja tudi pri tem motivu (Mati in sin, 1952) in iz svetlega, domačega, običajnega prerašča v metaforično sporočilnost brezoblične gmote nelagodja (Mati z otrokom, 1966). Neskončne vloge ženske podobe je vpeljal še s slikami peric, ki z dvignjenimi rokami dajejo vtis intimnega molitvenega rituala brez prisotnosti boga. Dvojna vloga ženske, simbol mogočne, vendar neuspešne matere in na drugi strani groteskne ljubimke, reprezentira mračnost njene narave in kaos notranjih muk. Zanimiv kontrast razkrajajoči se figuri so tapiserije iz butika Koteks Tobus (1966), ki jih je na razstavi v zadnjem prostoru mogoče videti zgolj v virtualni obliki, saj so sicer v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož. Pregelj se je moral podrediti želji naročnikov in ustvariti igrive in lahkotnejše podobe žensk, ki zastopajo barvito in neobremenjeno življenje meščank, kar mu je vrhunsko uspelo, saj kljub nastavkom zmaličene podobe uspe vzpostaviti živahno atmosfero vzvišene ženske.

     

    Pregelj je aktivno deloval tudi v mediju ilustracije. Največ uspeha so že med nastankom požele ilustracije za Odisejo in Iliado, ki so bile prvič razstavljene leta 1951 in takoj dosegle, če ne celo začasno presegle vrednost Pregljevih slikarskih dosežkov, saj so predstavljale nastavek za kasnejšo, še intenzivnejšo manifestacijo njegovega zrelega likovnega izraza v slikah. Javnost ga je prvotno zaznala kot ilustratorja, kar je logična posledica njegovega literarno bogatega odraščanja, čeprav so njegove druge risbe iz skicirk vsesplošno ostajale skrit in najbolj intimen del njegovega ustvarjanja. Kot mnogi drugi umetniki je tudi Pregelj risbo uporabljal za upodobitve mnogih ženskih aktov z močnimi erotičnimi konotacijami, ki jih v slikah skorajda ne najdemo, s tem pa je bil praktično prisiljen skicirke zadržati zase, saj niso bile primerne za javnost. Še danes zavzemajo predvsem prostor koncepta, ideje in v kontekstu razstav do zdaj niso našle pomembne vloge. Retrospektiva namreč omogoča celovit in poglobljen vpogled v risarski spekter umetnikovega dela, ki navdušuje in trdno stoji kot sklenjena celota.

     

    Na področju grafike se je umetnik usmeril v litografijo, ki je v 50-ih in 60-ih letih držala položaj moderne grafične tehnike. Po letu 1960 je uporabljal le še črno-belo razmerje s sivinami, dodajal pa je tudi teksture čipke in drugih naključnih struktur. Grafiko je obsežno uporabil za pripravljanje na stvaritev vrhunca umetnikovega monumentalnega dela Sutjeska (1962), 5 x 14 m velikega mozaika, ki je v stavbi Zveznega izvršnega sveta v Beogradu. Kompozicijsko dovršen prikaz teatralne tragedije ženska z baklo deli na dvoje, obenem pa s svojo umeščenostjo povezuje množico akterjev. Tudi v tem delu je ženski lik simbol, metafora, nujna za stabilnost prizora.

     

    Mozaik je bil Pregljev izjemno priljubljen način ustvarjanja in ga je vedno izbral prek freske, če je le imel to možnost, navduševalo pa ga je že monumentalno slikarstvo kot tako. Pri vseh umetnikovih delih zagotovo še dodatno fascinira velikost formatov. Le nekaj slik, pa še te so iz zgodnejšega obdobja, ne preseže vsaj metra in pol višine ali širine. Druga stranica je vedno še daljša.

     

    Razstava gledalca brez možnosti odločitve povleče v eksistencialistične procese, ki jih poudarja stalna nadvlada figure; deformirane, pohabljene nosilke smrti brez identitete. Motivi v kombinaciji z velikimi formati harmonično in obenem paradoksalno kontrastno kričijo poslednje pesmi brutalne agonije.

    Sorodni članki: