• Datum objave: ponedeljek, 23. januar 2017
  • Magdalena Reiter: Kamor ptice ne letijo

    • Premiera: 29. 12. 2016, Lutkovno gledališče Maribor; ogledana ponovitev: 7. 12. 2017, Plesni teater Ljubljana
    • Koncept in koreografija: Magdalena Reiter
    • Dramaturgija: Andreja Kopač
    • Soustvarjanje in ples: Mojca Kasjak, Katja Kosi, Jure Masten, April Veselko

    Pametna uporaba prostora in postavitev plesalcev vanj Reiterjevi omogoči, da svojo idejo jasno izrazi, a kljub temu predstava ostaja rahlo monotona.

    Konec prejšnjega leta se je v Mariboru odvila premiera nove predstave koreografinje Magdalene Reiter, ki je z začetkom letošnjega leta prišla tudi na ljubljanski oder. Avtorica se v najnovejšem delu ponovno loti razdalje, a tokrat ne gre le za razdaljo med ljudmi, temveč za razcepljenost in razdrobljenost telesa v urbanem okolju.

     

     

    Na odru z belim podom, ki v kontrastu s črnimi stenami doseže učinek velikega in neosebnega prostora, štirje plesalci (April Veselko, Katja Kosi, Mojca Kasjak, Jure Masten) ponazarjajo posameznike v odnosu do ostalih v tem neintimnem okolju. Zdi se, da kljub mnogim trenutkom, v katerih plešejo vsi, nikoli ne dosežejo harmonije in celote, temveč so ves čas razdrobljeni. V gibanju drug drugega dopolnjujejo z gibi, ki so odziv na ples nekoga drugega ali pa se odzivajo na premike, postavitve in smeri v prostoru. Pametna uporaba prostora in postavitev plesalcev vanj Reiterjevi omogoči, da idejo jasno izrazi, a kljub temu predstava ostaja rahlo monotona. Kvalitete gibanja se sicer spreminjajo in stopnjujejo, vendar na koncu ostane občutek, da je bil tempo vseskozi precej enak. Ta učinek pa bi lahko pripisali tudi zvočni spremljavi, ki je delo Thomasa Könerja, saj je sestavljena iz ponavljajočega se zvena mestnega okolja, ki ga spremlja besedilo v francoščini. V prevodu, ki ga najdemo v gledališkem listu, lahko razberemo, da se povezuje s samo idejo vsebine, a bi zvočna spremljava lahko učinkovala tudi brez njega, saj v sami predstavi ne nosi pomembne vloge in je le še en (morda celo odvečen) način podajanja enakih misli.

     

     

    Plesalci so v svoji izvedbi konsistentni, a predvsem v hitrejših in fizično bolj zahtevnih delih njihova izvedba postane neusklajena in včasih se zazdi, da koreografiji niso popolnoma kos. Grozi jim, da bi se izgubili tako v plesu kot v prostoru ter drug v drugem, pred čimer pa jih reši April Veselko, ki s svojo natančno in energično izvedbo soplesalcem ne dopusti, da bi poniknili in hkrati uspe ohraniti našo pozornost.

     

     

    Kljub zanimivi ideji ter preprosti in lahko razumljivi izvedbi delo Kamor ptice ne letijo v svoji preprostosti ne predstavi ničesar novega, kar bi lahko označili tudi kot njeno glavno pomankljivost. Gibalnemu materialu in postavitvi v prostor manjkajo kakšne inovativne rešitve, kajti na trenutke se zdi, kot da bi gledali nadaljevanje njene prejšnje predstave Oblike razdalje (ki smo jo lahko lani februarja videli na odru Španskih borcev), in škoda bi bilo, da v spominu publike ostaneta kot ena sama podoba.

    Sorodni članki: