• Datum objave: nedelja, 18. marec 2018
  • Lunapark (Wonder Wheel)

    • Režija: Woody Allen
    • Igralska zasedba: Kate Winslet, Justin Timberlake, Jim Belushi, Juno Temple
    • Datum izida: 15. december 2017 (ZDA), 25. januar 2018 (Slovenija)
    • Ocena: 10/10

    Mickey in Ginny se sestajata v kičasti iluziji zamaknjenega raja. Knjiga, ki ji jo podari Mickey, napoveduje Ginnyjin konec, konec njenih sanj.

    O svojem zadnjem filmu Lunapark je režiser in scenarist Woody Allen povedal, da je razgled z vrha lunaparka sicer čudovit, ampak človek, ki je zagledan v svet s takšne višine, ne prispe nikamor.

     

    Coney Island, New York, povojna Amerika v petdesetih letih. Vrsta nezanimivih, klišejskih junakov. Ginny (Kate Winslet) je bivša srednješolska igralka, ki je nekoč kazala talent, zdaj pa dela kot natakarica. Humpty (Jim Belushi), Ginnyjin mož, je mehanik v lunaparku, bivši pijanec in pretepač, ki je napol zaljubljen v svojo hčerko Carolino (Juno Temple), in bi rad vse žrtvoval, da bi se ona izognila trdemu fizičnemu delu in diplomirala. Carolina je bivša žena mafijskega šefa, ki je »zacvrkutala« federalnem biroju o pokopanih žrtvah svojega moža in se skriva pred njim pri svojem očetu, Humptyju. Tu je še Mickey, častihlepen študent dramatike v New Yorku, ki dela kot reševalec iz vode in najprej osvaja Ginny, nato pa še Carolino.

     

     

    In, končno, Richie (Jack Gore), Ginnyjin sin, porednež in požigalec, čigar siloviti ognji simbolizirajo drzne in velikopotezne sanje glavnih junakov. Če bi ostali junaki želeli doseči svoje sanje, bi morali, ravno tako kot Richijev mladostniški ogenj, poteptati svoje najdražje, jih »opeči«, uničiti, kar bi Ginny, Humpty, Carolina in Mickey tudi naredili, če ne bi bila družba do njih še bolj kruta in omejujoča. Vendar Richijeva trmasta zagnanost za svoj nezdravi upor ne mineva, ne odnesejo je burni tokovi pesimistične realnosti tako kot prizadevanja ostalih likov. Richie je ognjevito srce Lunaparka, destruktiven ideal filma.

     

    Igralska kariera Kate Winslet je v zadnjih letih stagnirala zaradi vrste neizvirnih in neizzivalnih vlog v napol komercialnih filmih, kot sta Gora med nama ( The Mountain Between Us, 2017) in Skrita lepota (Collateral Beauty, 2016). Ampak Kate Winslet je še posebej treba pohvaliti za trenutke v filmu, ko njena junakinja igra samo sebe, ko gre za dvojno igro, s katero prikaže podvojeno osebnost Ginny, ki jo razcep uničuje globoko od znotraj. V Lunaparku je mojstrska igralka spet »v elementu«. Justin Timberlake je po drugi strani prvič v formi, saj je ta pop pevec/igralec doslej nastopal le v površinskih vlogah med katere štejemo tudi njegovega Johnnyja v filmu Clinta Eastwooda Znova v igri (Trouble with the Curve, 2012). V Lunaparku je Timberlake predstavil svojega junaka kot oportunističnega sanjača, ki je pripravljen na psihološke salte, da bi dosegel fizični užitek ob telesu lepega ženskega bitja ‒ natančna, pronicljiva, domiselna ter prvovrstna igra. Podobno velja za njegovega kolego Jima Belushija, ki se je v zadnjih letih prvič zares izkazal, in sicer v seriji Davida Lyncha Twin Peaks (2017‒). Belushijev doprinos njegovemu junaku je primerna doza patetičnosti, ki jo vzbuja Humptyjeva platonska zaljubljenost v svojo hčerko. Edina pomanjkljiva, stereotipna  vloga v filmu pripada Juno Temple, ki morda niti ni imela priložnosti, da bi jo psihološko dodelala in se poglobila v osebnost plehke in razvajene blondinke.

     

     

    Scenarij spominja na drame Eugena O’Neilla, čigar dramo Mickey podari Ginny. Mickey o O’Neillu pove, da gre v njegovih delih za »človeško stanje, pravzaprav tragično človeško stanje, da si moramo lagati, če le želimo preživeti«. Gre za tragedijo v čistem, grškem smislu, saj junaki stradajo zaradi hubrisa, prevelikega ponosa, ki izmaliči njihova prizadevanja, da bi jim uspelo v življenju. Sanje junakov Lunaparka in dram Eugena O’Neilla so velikopotezne in častiželjne, ampak so še vedno daleč od veličastnega ameriškega sna, saj junaki nimajo niti zadostno prostora, da bi lahko fantazirali o drugačnem svetu. Mickey in Ginny se sestajata v kitajskem vrtu v sredi New Yorka, v kičasti iluziji zamaknjenega raja, v katerem Ginny lahko paradira v dramatičnih rdečih oblekah, ki namigujejo na zlato dobo Hollywooda. Ampak niti takrat se Ginny ne more znebiti svojega pesimizma, ki izvira iz nesreče O’Neillovih junakov ‒ knjiga, ki ji jo podari Mickey, napoveduje njen konec, konec njenih sanj.

     

     

    Ginny je rdeča, ona je sonce in ogenj, moč in ambicija, medtem ko je Carolina modra, seksapilna in nenasilna, noč in napoved konca ‒ tako ju je predstavil direktor fotografije Vittorio Storaro. Vsi odtenki v filmu so premočni, tako čudoviti, da vzbujajo nezaupanje v resničnost dogodkov, ki dosežejo poetične razmere v fluorescentnih lučeh lunaparka. Morda najintenzivnejši prizor v filmu je pogovor med Ginny in Carolino o Mickeyju, ko se soočata dve različni energiji ‒ Ginnyjina, ki je starejša od Caroline, ampak manj izkušena, saj je večino življenja garala, vedoč, da ni prihodnosti za njene sanje, in Carolinina, katere sanje so se že uresničile, ampak jih je pustila za sabo v iskanju bolj umirjenega, povprečnega življenja. Carolina strada, pa ne zaradi svojih želja, ampak zato, ker je letela preblizu sonca. Ginny pa je kriva tega, da si želi biti kot Carolina ‒ mlada, lepa in obetavna. Ampak ta dva svetova, rdeči in modri, ne moreta zmagati drug nad drugim, saj sta oba premočna, njuno soočanje uniči strukturo banalne vsakdanjosti, ki je nekoč vsaj dovolila nedolžno sanjarjenje o boljšem življenju. Tako stradata Ginny in Carolina.

     

    V predzadnjem kadru Ginny gleda nekam v smeri kamere, v prazno. Ne nahaja se kjerkoli ‒ ne, Ginny je na vrhu lunaparka, od koder je sicer čudovit razgled, ampak ni nikamor za iti. Barve lunaparka, ki se odslikavajo na njenem obrazu, so simboli neštetih sanj povojne Amerike, ki bo zelo kmalu postala vodilna sila potrošniških iluzij in ambicij.

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: