Kratkice filmov Zdaj prav, potem narobe, 24 tednov, Osebna stilistka, Neznanka, Ultra-seks je izginil!, Ko odprem oči, Psi, Ljubezen in prijateljstvo, Aquarius, Porto, Preobrazba, Najstnika, Sieranevada in Služkinja.

Zdaj prav, potem narobe (Ji-geum-eun-mat-go-geu-ddae-neun-teul-li-da, rež. Hong Sang-soo, Južna Koreja, 2015)

Piše: Kristian Božak Kavčič

Ocena: +

 

Hong Sang-soo se ljubezenske zgodbe med filmskim režiserjem in slikarko loteva skrajno formalistično – film zastavi tako, da vsakemu prizoru nameni zgolj en kader, ki se večinoma ne spreminja (režiser uporabi tehnike zumiranja in zasuka). Protagonista se skoraj vedno nahajata v istem kadru – ko ga želi eden izmed njiju zapustiti, se kamera premakne, da se to ne zgodi. Redkeje pa je v kadru zgolj eden izmed obeh – a to samo takrat, ko se od drugega začne oddaljevati. Poleg režiserjevega formalističnega pristopa pa se vso dogajanje v filmu odvrti dvakrat, tako da je film sestavljen iz dveh podobnih si polovic, ki pa se razlikujeta v nekaterih detajlih. Ti so še toliko bolj podčrtani prav zaradi te podobnosti.

Prva razlika je kadriranje prizorov, ki je pogojeno z različnim obnašanjem obeh likov. V prvem delu je njun odnos bolj lahkoten in sproščen, medtem ko se zaradi drugačnega izražanja z besedami obeh protagonistov, odzivanja drug na drugega in daljših premorov med replikami njun odnos v drugi polovici filma zdi pristnejši, močnejši in globlji. Film s sopostavljanjem obeh delov doseže svojevrstno lepoto, ki je ne bi dosegel, če bi bil sestavljen zgolj iz enega. S tem pa zastavlja tudi vprašanja o tem, kako lahko samo nekaj razlik v besednem izražanju tako korenito spreminja in določa odnos med dvema človekoma.

 

zdaj-prav-potem-narobe

 

 

24 tednov (24 Wochen, rež. Anne Zohra Berrached; Nemčija, 2016)

Piše: Špela Elizabeta Gala

Ocena: o

 

Drugi celovečerec nemške režiserke Anne Zohra Berrached, ki tematizira pozni splav, je za občinstvo naporen in stresen film, kar je bilo očitno tudi po številu objokanih obrazov v kinodvorani. Narativno film ni močan, zgodba je linearna in predvidljiva, a čustva, ki jih Julie Jentsch s svojo prepričljivo igro vzbuja, so silna; od blizu izkusiš neverjetno zmes nasprotujočih si sil, ki jih doživlja glavna junakinja: po eni strani popolna neodločnost, zbeganost, strah, sebičnost, a na drugi neverjeten pogum in pozornost, ki ga namenja še nerojenemu bitju. Vseh sto minut vznemirjeno sediš s cmokom v grlu in se sprašuješ, kako bi se sam soočil s takšno situacijo. Berrached stisko, s katero se sreča par, prikaže na skoraj dokumentarni način, ob tem pa njeno stališče do pereče teme ostaja nevtralno. Četudi sta odsotnost moraliziranja in krščanske pridige pomirjujoča, nas pretrese režiserkin opomin, da končna odločitev, ki v nobenem primeru ne prinaša olajšanja, leži le na plečih noseče ženske.

 

24 WEEKS

 

Osebna stilistka (Personal Shopper, rež. Olivier Assayas, Francija, 2016)

Piše: Veronika Šoster

Ocena +

 

Po mlačnih in povzpetniških Oblakih nad Sils Mario (2014), v katerih prav tako igra Kristen Stewart, je Oliver Assayas vtis popravil z Osebno stilistko, ki obljublja mešanico nadnaravne grozljivke in trilerja, servira pa premišljeno in niti malo pretenciozno napeto dramo o samoti. Maureen (Stewart) se čez dan kot namrgodena osebna stilistka posveča bogati manekenki Kyri, ponoči pa v škripajoči hiši čaka na kak znak preminulega brata dvojčka, ki je bil medij, saj hoče verjeti v posmrtno življenje ali vsaj v nekaj več. Zgodba se razvija v več smeri; vsaka je sama po sebi zagonetna in ponuja množico interpretacij, še bolj pa zadene sam konec, ki je tako čudovito odprt, da bi lahko skozenj stlačili slona. Slabost filma je le 20-minutno dopisovanje med Maureen in neznano številko, ki jo vpeljuje v različne skušnjave, a je v resnici le slabo prikrita reklama za iphone v kombinaciji z leno režijo. V vseh ostalih pogledih je Osebna stilistka nenavaden film, lačen razlag in teorij, Stewartova pa ponovno dokaže, da saga Somrak še zdaleč ni pokazatelj njenega igralskega talenta.

 

osebna-stilistka

 

Neznanka (La Fille Inconnue; rež. Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne; Belgija, Francija, 2016)

Piše: Marija Jeremić

Ocena: –

 

Po ogledu Neznanke lahko le upamo, da genija naturalističnega filma brata Dardenne, odgovorna za mojstrovini kot sta Rosetta in Otrok, nista izginila za vekomaj. V njunem zadnjem filmu gre za ambiciozno zdravnico Jenny, ki zamenja kolega v njegovi kliniki, ko en večer nekdo pokliče po interfonu. Jenny stranki ne odpre. Izkaže se, da je klicalo dekle na begu pred moškim, ki jo bo kmalu potem ubil. Jenny postane obsedena z identiteto neznanke, prevzame kliniko, preseli se tja in začne raziskovati smrt dekleta.

 

Scenarista se dotikata vseh svojih najljubših tem: krivde, človečnosti, revščine, izobčenosti itn. Dialogi so minimalni, poudarjene so banalne fizične geste likov. Absurdno je, da je portret Jenny tako šibek, saj je prisotna v vsakem kadru in je pozornost nenehno usmerjena nanjo. Sama zgodba ni prepričljiva, ker proti koncu spominja na triler, ki je šel po zlu in se spreobrnil v družbeno angažirano pravljico s sentimentalnim viškom. Režija in scenarij sta tipično dardennovska, a nekaj je šlo z idiličnim koncem hudo narobe. Patetike genijema ne odpuščamo.

 

neznanka

 

Ultra-seks je izginil! (A la recherche de l’Ultra-Sex, rež. Nicolas Charlet, Bruno Lavaine; Francija, 2015)

Piše: Špela Elizabeta Gala

Ocena: o

 

Film Ultra-seks je izginil!, ki je nasmejal obiskovalce Gallusove dvorane, sta napisala, zmontirala in sinhronizirala francoska komika Nicolas Charlet in Bruno Lavaine, ki sta leto 2014 preživela v filmskih arhivih in pregledala več tisoč vintage pornografskih posnetkov iz sedemdesetih in osemdesetih let. Izbrane posnetke sta nato sestavila v enourno, skoraj smešno, skoraj vzburljivo celoto, ki je navdušila francosko in svetovno občinstvo.

 

Zgodba filma je zastavljena kot znanstveno-fantastična avantura: na Zemlji razsaja epidemija neusahljivega poželenja; vsi bi le seksali in se zadovoljevali; vesoljska Konfederacija je nad tem ogorčena, zato poskuša odkriti razloge za nastalo situacijo in rešiti mati Zemljo pred nenavadno boleznijo. V omenjeno zgodbo sta ustvarjalca kolaž posnetkov povezala z (na trenutke domiselnim) zvokom čez sliko, izmišljenimi dialogi in dodatnimi zvočnimi efekti. S svojim projektom sta ustvarila zanimivo retrospektivo nekdanjih porno filmov, ki s svojimi retro barvami vizualno učinkujejo nekoliko absurdno in še poudarjajo parodično naravo filma.

 

ultra-seks

 

Ko odprem oči (A peine j’ouvre les yeux, rež. Leyla Bouzid; Tunizija, Francija, Belgija, 2015)

Piše: Alex Kama Devetak

Ocena: +

 

Prvi celovečerec režiserke Leyle Bouzid je na prvi pogled klasična zgodba osemnajstletnice, ki se upre družini. Farah (Baya Medhaffer) si želi biti pevka, družina pa hoče, da bi bila zdravnica. Zgodba bi se lahko zgodila kjerkoli in kadarkoli na svetu, a zgodi se v Tuniziji poleti 2010. To je bilo poletje napetosti, ko je vsak preveč angažiran verz pesmi lahko pomenil problem in napad policije. Film ta občutek vsakdanjega življenja, ki ga v ozadju prežema napetost, odlično prikaže. Hkrati se neopazno stopnjuje iz klasičnega filma o uporniški najstnici v film o uporu proti sistemu. Kot vsak prvenec tudi ta ni popoln, saj ima nekaj stranskih prizorov, ki so nepotrebni za zgodbo, še predvsem prizor v kamnolomu, ko delavci protestirajo, da niso dobili celotne plače. Za ta prizor je režiserka v pogovoru po filmu dejala, da gre za poklon delavcem v Tuniziji, ki se jim stanje tudi po revoluciji še ni izboljšalo.

 

Farah s svojim petjem kritizira in se upira državi, prav tako se s svojim početjem upre tradicionalnemu pogledu na žensko, ki ga ima nepričakovano njen fant Borhene (Montassar Ayari). Čeprav imata zelo problematičen odnos, Farah v trenutku največje stiske najde zatočišče prav pri materi Hayet (Ghalia Benali).

 

ko-odprem-oci

 

Psi (Câini, rež. Bogdan Mirica, Romunija, Francija, Bolgarija, Katar, 2016)

Piše: Žiga Fabjan

Ocena: +

 

Roman se po smrti svojega deda, lokalnega mogotca, odpravi na vas, kjer kmalu spozna, da je poleg pokojnikovega posestva podedoval tudi njegovo preteklost. Miricov prvenec temelji na razmeroma preprosti zgodbi z že videnim zapletom, vendar s premišljeno rabo filmskih izraznih sredstev ustvari inovativno mešanico kriminalnega trilerja in (neo)vesterna.

Počasen tempo, ki ga gradijo dolgi kadri, se zliva z melanholično pokrajino, občasno pa ga prekinejo nasilni vložki in iskrivi dialogi, polni samoironije ter črnega humorja. Podobno zagrenjeni so tudi liki prebivalcev, za katere se zdi, da se jim je čas v tem odročnem kraju ustavil. Ustaljeni vsakdanjik prekine prav Roman, saj želi zemljišča iz naslova dediščine prodati, s tem pa ogrozi posle, v katere je bil začasa svojega življenja vpleten tudi njegov ded. Izriše se konflikt med urbanim in ruralnim okoljem, hkrati pa pokaže na pravo človeško naravo tamkajšnjih ljudi. Ta je pokvarjena, a jo ti kot tako sprejemajo. So kot psi – metafora za neuklonljivo, svobodno voljo. Delujejo po lastnih pravilih, svoje interese so pripravljeni ščititi, ne ozirajoč se na uradno zakonodajo. Nadvlado »divjega zahoda« še poudari karikirana vloga, ki jo ima v filmu institucija policije. Prikaz skorumpirane Romunije, kjer pravico v roke jemljejo posamezniki.

 

psi

 

Ljubezen in prijateljstvo (Love & Friendship, rež. Whit Stillman; Irska, Francija, Nizozemska, 2016 )

Piše: Rina Pleteršek

Ocena: +

 

Film je priredba romana Lady Susan Jane Austen. Režiser je uspel zgodbo enega izmed prvih romanov priljubljene pisateljice ponazoriti v simpatični kostumski drami. Zgodba spogledljive vdove Lady Susan Vernon (Kate Beckinsale), ki se umakne na podeželje k sorodnikom pokojnega moža, se odvije za žanrsko romantično dramo precej nepredvidljivo. Med bivanjem na podeželski posesti se vdova namreč odloči sebi in svoji hčeri poiskati snubca, kar vodi v mnoge nesporazume, pogajanja in obvezno prisotno dramatičnost. Slednjo uspe režiserju obdržati v mejah dobrega okusa. Poleg tega ima posebno kvaliteto v iskrivih dialogih in inteligentnih humornih vložkih. Zanimiv je tudi postopek predstavitve nastopajočih v filmu, saj se dogajanje vsakič, ko se v zgodbi pojavi nova oseba, zamrzne. V teh trenutkih se v podnapisih razkrije ime osebe in njegova vloga v zgodbi. To gledalcu pomaga pri sledenju zgodbi, saj smo priča mnogim osebam in povezavam med njimi. Glede na to, da gre za klasično kostumsko dramo, je pohvalna predvsem njena izvedba. Opazna je dobro premišljena scenografija in glasba, ki daje filmu visoko estetsko vrednost in gledalca popelje v 18. stoletje. Tako film ni le še en primerek posnetka romana Jane Austen.

 

ljubezen-prijateljstvo

 

Aquarius (Aquarius, rež. K. Mendonça Filho, Brazilija, Francija, 2016)

Piše: Zarja Vršič

Ocena: o

 

Brazilski režiser, ki je leta 2012 zaslovel s filmom O Som au Redor (Zvoki sosedov), v filmu Aquarius predstavlja zgodbo o posamezniku proti sistemu, zgodbo o trku dveh medsebojno izključujočih se interesov.

 

Glavna junakinja filma je ostarela, a premožna brazilska vdova Clara, ki živi v elitnem stanovanjskem bloku z imenom Aquarius vzdolž plaže Boa Viagem, popularne turistične destinacije. Njena nostalgija po preteklosti se kaže v nadvse čustveni navezanosti na nekatere predmete, še zlasti na njeno stanovanje, v katerem se je odvilo mnogo zanjo pomembnih trenutkov. Čeprav je lokalno gradbeno podjetje večino stanovanj že odkupilo, ker ima z njimi lastne načrte, se Clara s poslovnimi mogotci spusti v neusmiljeno vojno, saj na izselitev ni pripravljena pristati.

 

Film bi lahko bil celo zelo dober, če bi bil bolj zgoščen, za kaj takega pa bi bilo potrebno na prvem mestu izčistiti scenarij. Nekateri dialogi so odločno predolgi in ne vodijo nikamor, tri poglavja, na katera je razdeljen film, pa so zelo neenakomerna. Vse pohvale pa gredo igralski zasedbi, še posebej glavni igralki Sonii Braga za izredno psihološko prepričljivo poosebitev vdove Clare.

 

aquarius

 

Porto (Porto, rež. Gabe Klinger; Portugalska, Francija, ZDA, Poljska, 2016)

Piše: Alex Kama Devetak

Ocena: +

 

Porto je nelinearna zgodba o spominu na srečanje Jaka (Anton Yelchin) in Mati (Lucie Lucas). Film se poigrava z nezanesljivo pripovedjo te noči iz treh zornih kotov: najprej nam predstavi Jakovo plat zgodbe, nato Matiino in nazadnje še skupno. Vsak pogled, včasih celo vsak naslednji prizor, dopolnjuje prejšnjega. Več prizorov se skozi film ponovi, a vsakič z novim detajlom, ki zgodbo spremeni in razširi. Gledalec do zadnjega trenutka ne ve, kaj se je med njima zgodilo. Tako zgodba kot konec na prvi pogled delujeta nepopolno, a po trenutku razmišljanja takoj postane jasno, da to nista. Zgodba nam hoče le predstaviti njuno noč in v flashforwardih tudi njuno prihodnost, iz katere je jasno, da je to bežno srečanje vplivalo na oba, čeprav na vsakega drugače. Z delitvijo zgodbe na tri dele se film izogne nepotrebnemu določanju glavne osebe, saj sta v tem primeru protagonista oba in zato je lahko obema posvečena ista mera pozornosti.

 

Film inovativno uporablja več filmskih formatov: njun spolni odnos je sneman v očarljivem širokozaslonskem formatu 35-milimetrskega filmskega traku, flashforwardi in flashbacki pa so snemani v Super8 oziroma 16-milimetrskem filmskem traku.

 

porto

 

Preobrazba (The Transfiguration, rež. M. O’Shea, ZDA, 2016)

Piše: Niki Hüll

Ocena: +

 

O’Sheajev prvenec je zgodba o vampirju, ki to sploh ni. Mladi Milo po smrti staršev živi sam z odtujenim bratom. S strani soseške tolpe je oklican za čudaka. Nezdravo navdušenje nad vampirji, ki so sodeč po množici referenc (od poklona Simfoniji groze in zasmehovanja Somraka pa vse do obskurnejših omemb za prave navdušence) blizu tudi režiserju, pa Mila preobrazi v še kaj hujšega, kot bi mu pripisali nasilneži. V prepričanju, da je z obsedenim raziskovanjem do potankosti spoznal vampirsko naravo, začne pleniti tudi sam. Šele ko se v njegov blok vseli prav tako osirotela Sophie, dobita njegovo življenje in krvavo poslanstvo nov smisel.

 

Film koleba nekje na meji med dramo in trilerjem, pri čemer se (predvsem referenčno) spogleduje z žanrom shrljivke. Dandanes je obnavljanje vampirske tematike v mnogih primerih resda mlatenje prazne slame in čeprav si film s sodobniki deli vsaj eno značilnost (gledalec do samega vrha navija za sporno oporečnega antijunaka), lahko nanj gledamo kot poklon staremu, še neokrnjenemu žanru.

 

Zgodba se razplete na bridko-sladki noti, ki bajeslovna bitja noči ponovno prikaže kot to, kar so bila od samega začetka: pošasti. Kot pravi naš skoraj-vampir: »Zadnje čase rišem sonce.«

 

thumb_1614_film_main_big

 

Najstnika (Little Men, rež. Ira Sachs; ZDA, Grčija, 2016)

Piše: Veronika Šoster

Ocena: +

 

Na prvi pogled prisrčen film o dveh najstnikih, živečih v Brooklynu, se izkaže za mnogo več, ko se v idilično prijateljstvo vrine resnični svet, ki ga poganja neusmiljeni kapitalizem. Jake (Theo Taplitz) se po dedkovi smrti z družino preseli nad trgovino Tonyjeve (Michael Barbieri) mame. Takoj se povežeta in si pomagata razvijati vsak svoj umetniški talent, zaplete pa se, ko Tonyjeva mama ne zmore plačevati povišane najemnine, ki jo določi ravno Jakeova družina. Film pokaže, kako lahko slabi odnosi med starši vplivajo na mladostna prijateljstva, ki so ne glede na svojo pristnost še vedno ranljiva, najstniki pa so še vedno le otroci, ki praktično nimajo besede pri pomembnih »odraslih« odločitvah, čeprav bi bilo velikokrat bolje, če bi jih starši bolj upoštevali. Skozi divjanje prijateljev skozi sosesko se spoznamo tudi z Brooklynom, ki je v primerjavi z Manhattnom, od koder se Jake preseli, sicer mirnejši, a Sachs s pomočjo osrednjega konflikta glede najemnine vanj vnese dobro mero kritike, ki je naperjena proti pohlepu in gonji za dobičkom, ki brooklynsko (in tudi kakšno drugo) okolje spreminja v brezsrčno in prazno lupino.

 

najstnika

 

Sieranevada (Sieranevada; rež. Cristi Puiu; Romania, France, Bosnia and Herzegovian, itd. 2016)

Piše: Andraž Mele

Ocena: +

 

Ob smrti patriarha Emila se za njegovo žalno slovesnost v majhnem stanovanju nagnete celotna družina, posledično pa teh nekaj deset klavstrofobičnih kvadratnih metrov postane žarišče medgeneracijskih, verskih, političnih in tudi zelo osebnih konfliktov. Zdravnik Larry, osrednja in najbolj razsodna oseba filma, tako posreduje v prepirih o bivšem romunskem sistemu, teorijah zarote, slabi družbi najmlajše sestrične ter dolgoletnem varanju moža njegove tete. Film se dogaja v realnem času, kar pomeni, da gledalec spremlja tri ure priprav na večerjo, ki jo vedno znova odlagajo bolj ali manj trivialna nesoglasja med člani družine, ki s kaotičnostjo dolgih kadrov in utesnjenega dogajalnega prostora pridobijo prijetno bizarnost, kar razbremeni tudi najtežje teme. Liki in dinamike med njimi so izredno življenjski, situacije in konflikti pa še posebej dobro delujejo pred slovanskim ali morda balkanskim občinstvom, saj ugotovimo, da nam je na videz oddaljena Romunija v resnici še kako blizu in da je že vsak izmed nas bil kdaj ujet v prav takšno družinsko večerjo. In Cristi Puiu je v svojem zadnjem filmu poskušal doseči prav to – ustvariti film, ki nam pred ogledom s svojim enigmatičnim naslovom ne razkrije nič o sebi, nato pa v njem vsak prepozna delček sebe.

 

sieranevada

 

Služkinja (Ah-ga-ssi; rež. Park Chan-wook; Južna Koreja, 2016)

Piše: Andraž Mele

Ocena: +

 

Park Chan-wook, širši filmski javnosti najbolj znan kot režiser filma Stari (Oldeuboi, 2003), ne more brez dinamike maščevanja, ki je v osrčju dogajanja večine njegovih filmov, vendar je ta pri Služkinji manj očitna, služi le kot pogon dve-in-pol urni epopeji izjemne kostumografije in estetike daljnega vzhoda ob spremljavi lahko zapomnljivih orkestralnih tem. Vizualna dovršenost filma in začetni počasen tempo gledalca zazibata v navidezno lahkotnost, vendar se ta izkaže za lažno že s prvim preobratom. Ta v ospredje privede temačne slutnje in spletke, ki jih je Chan-wook po literarni predlogi Fingersmith Sarah Waters iz viktorijanske Anglije prenesel v Korejo pod japonsko okupacijo.

 

Revna Korejka Sookee je poslana za spletično k neskončno bogati Japonki Hideko, katero že od petega leta v svojem ogromnem turobnem evropejskem dvorcu drži zaprto stric. Sookee se Hideko s svojo navidezno naivnostjo zasmili, med njima pa se razvije tudi pristna ljubezen. Končno maščevanje je doseženo kot zmaga ženske čistosti nad gnusnimi moškimi perverzijami in preračunljivostjo. S svojimi eksplicitnimi seksualnimi prizori Služkinja morda ne bo splošno sprejeta, vendar gre brez dvoma za film, pri katerem delujejo prav vsi elementi, kot celota pa deluje mojstrsko.

 

sluzkinja

Sorodni članki: