• Datum objave: sreda, 13. januar 2016
  • Lev Nikolajevič Tolstoj: Ana Karenina

    • Premiera: 6. 1. 2016, SNG Drama Ljubljana
    • Režija in dramatizacija: Dušan Jovanović
    • Dramaturgija: Darja Dominkuš
    • Igrajo: Polona Juh, Matjaž Tribušon, Črt Veselko/Maksim Kajtimar Rozman, Valter Dragan, Iva Babić, Maja Sever, Klemen Janežič, Barbara Žefran, Gorazd Logar, Zvone Hribar, Matija Rozman, Zvezdana Mlakar

    Polona Juh in Klemen Janežič, kljub začetni zadržanosti, uspešno prikažeta odnos med Ano in Vronskim kot nekaj stabilnega, a hkrati krhkega.

    Po desetih letih se je na oder SNG Drame vrnila ena težje uprizorljivih zgodb – Tolstojeva Ana Karenina. Čeprav je vlogo režiserja ponovno prevzel Dušan Jovanović, smo tokrat priča popolnoma drugačnemu delu. Leta 2006, ko se je s šestindvajsetčlansko igralsko zasedbo prvič “spopadel” z obsežnim besedilom, je želel prikazati celotno dogajanje v romanu. Tokratna uprizoritev se osredotoča zgolj na ljubezenski trikotnik med Ano Karenino (Polona Juh), Aleksejem Kareninom (Matjaž Tribušon) in grofom Vronskim (Klemen Janežič); zgodbo Kitty in Levina pa  popolnoma zanemari. Glavno vprašanje, na katerega so želeli ustvarjalci opozoriti, je vprašanje Anine krivde. Je res storila neodpustljivi zločin ali je bila le žrtev neusmiljenih norm takratne družbe?

     

    Predstava se začne s prizorom na železniški postaji, kjer vlak do smrti povozi železničarja. Surova igra Zvezdane Mlakar (v vlogi železničarjeve vdove) deluje kot nasprotje začetni neprepričljivosti oziroma plastičnosti ostalih igralcev. Zgodba za tem hitro napreduje, a je vse prevečkrat prekinjena z nepotrebnim premikanjem odrskih rekvizitov. Klopi, ki se neprestano prestavljajo z enega dela odra na drugega, namreč nimajo različnih funkcij, ko stojijo na različnih mestih, prav tako ne pripomorejo k spremembi vzdušja. To premikanje predstavlja motnjo, ki gledalca »spelje stran« od opazovanja igralcev. Posebno pozornost pa pritegne skozi vso igro prisoten majhen lesen vlak, ki simbolno opozarja na tragičen začetek in konec zgodbe, oba povezana s padcem oziroma skokom pod vlak. Dogajanje je pospremljeno s svežo glasbo Draga Ivanuše, ki pa žal ne pripomore pri togem plesu Ane in Vronskega, ki je svetu poznan kot eden najbolj strastnih trenutkov med ruskima ljubimcema.

     

    Polona Juh in Klemen Janežič, kljub začetni zadržanosti, uspešno prikažeta odnos med Ano in Vronskim kot nekaj stabilnega, a hkrati krhkega. Stalni prehodi med srečo in globokim obupom njunega razmerja postajajo skozi igro vse bolj prepričljivi, obenem pa so Anina občutja in skrbi gledalcu jasno vidni. Prav njena nezmožnost sprejemanja odločitev je postavljena v središče dramatizacije, pri čemer sta Jovanović in Dominkuševa njen lik modernizirala in tako približala publiki. Matjaž Tribušon se v vlogi prevaranega moža odlično znajde, enako dobro pa osmisli tudi Kareninove karakterne poteze. Vse vloge so v tokratni uprizoritvi veliko bolj človeške oziroma, kot je rekla sama Polona Juh, ima ta uprizoritev “veliko več mesa”. Le-to je, bolj kot v prizorih sreče, možno opaziti v prizorih Aninega brezupa, ki se v drugem delu predstave vedno znova končujejo z dozo morfija in instrumentalno Ave Marijo.

     

    Pohvalo si zasluži tudi Matevž Jerman, ki je poskrbel za filmsko plat predstave – pripomogel je pri postavitvi nekaterih ključnih trenutkov, ki so sicer težje uprizorljivi. Tako na primer gledalci lahko vidijo prizore konjskih dirk, temačne železnice in drvečega vlaka. Pomembno vlogo je imel tudi oblikovalec luči Metod Novak, ki je predvsem proti koncu predstave poskrbel za svetlobno dinamiko, s katero v ključnih delih igre razbije temačnost in ji vdahne kanček upanja.

     

    Predstava je bolj kot spektakel globok vpogled v človekov notranji svet, kar je opaziti tudi v kostumografiji (Urška Recer) in scenografiji (Jasna Vastl). Kljub kar šestim preoblekam Ane, ostajajo vse obleke minimalistične in preproste, enako pa velja za celotno sceno. Obarvanost uprizoritve v črno-bele odtenke še dodatno opominja na življenjski razkol glavne junakinje. Celotna podoba odra in likov pa, razen krajše ruske pesmi na koncu, ne uspe ustvariti značilne hladne atmosfere ruskih mest, s čimer delo izgubi nekaj svojega čara.

    Igra uspešno prikaže moralno dilemo Aninega dejanja in omogoča formulacijo subjektivnega odgovora, ki sloni bodisi na moralnih zakonih družbe bodisi na Ani – kot samostojni, a razdvojeni ženski. Njena tragična zgodba je prikazana celostno, obravnava tudi mnoge druge pereče teme, kot so svetost zakona, moč ljubezni in enakopravnost žensk. Sama uprizoritev pa zaradi zadržanosti sicer odlične igralske zasedbe in pomanjkljivosti v scenografiji, ne preseže pričakovanj in tako deluje izpeta, posledično pa hitro pozabljiva.

    Sorodni članki: