• Datum objave: sobota, 23. september 2017
  • Legion (1. sezona)

    • Ustvarjalec: Noah Hawley
    • Igralska zasedba: Dan Stevens, Rachel Keller, Aubrey Plaza
    • Datum izida prve epizode: 8. februar 2017
    • Ocena: 9/10

    Zakaj bi bili navadni, če pa smo posebni?

    Spomnimo se za trenutek lenega scenarističnega prijema, ko se junaku zgodijo nepredstavljive stvari, potem pa se zbudi (po možnosti v bolnišnici) in ugotovi, da so bile le sanje. Takšen je tudi Legion, le da je njegov čar v tem, da niti malo ni takšen. Če se malo ustavim; naslovni Legion je David Haller (Dan Stevens), pacient v psihiatrični bolnišnici, ki ugotovi, da ima posebne moči, da je pravzaprav na ravni Mož X, smo namreč v njihovem vesolju. Proces je zato obraten, saj se shizofreni David zbudi v sanje, kjer je mutant z nadčloveškimi sposobnostmi in povrh še na begu pred skrivnostno organizacijo. Celotna serija se tako sprehaja po robu, obenem pa na zrel način tematizira psihične bolezni. Liki se o njej pogovarjajo, jo kontekstualizirajo, razbijajo mite (»Nevarna bolezen te prepriča, da je nimaš.«), obenem pa v ozadju ves čas tli polemično vprašanje; bi bili liki res manjvredni, če bi bili konec koncev le nori in ne bi premogli nobenih posebnih sposobnosti? Že v samih temeljih je zato Legion poglobljena in premišljena serija, ki se ni ujela v past praznih akcijskih scen in eksplozij, ker to pač omogoča proračun (khm, Michael Bay).

     

    legion3

     

    David mora skozi serijo postati Legion, da pa bi mu to lahko uspelo, mora premagati notranje demone, kar pa ni mišljeno na konceptualni ravni, ampak se mora dejansko spopasti z antagonistom, ki preži nanj, zato mora iti vase. Zamotanost prizorov je izjemna, saj nikoli ne moreš biti popolnoma prepričan, če si ujet v Davidovi glavi, v njegovih spominih, v projekciji koga drugega, v kopiji kopije kopije sveta … Kaotičnost stopnjujejo tudi nenehni flashbacki in flashforwardi, za dobro mero pa še kakšne sanje ali spomin, ki ni nujno spomin, tako da je zmeda na vrhuncu, toda to ni nikakršna kritika, prej pohvala – prav vse se poveže v smiselno celoto, čeprav ne nujno po klasičnem vrstnem redu, tako da ne zapademo v popolno brezvladje, ampak samo občutimo, kako je biti v glavi nekoga, kot je David.

     

    Temu primerno je vzdušje, ki je manično in psihedelično, zato je popolnoma primerno, da je Davidova ljubezen Syd Barret (Rachel Keller) poimenovana po nekdanjem pevcu Pink Floydov. Utripajoče halogenske luči in ponavljajoči zvoki (odbijanje teniške žogice ob steno) spravljajo ob živce in ustvarjajo občutek zadušljivosti, ujetosti in klavstrofobije. Najbolj od vseh pa zagotovo zadene Aubrey Plaza (Parki in rekreacija) kot Lenny Busker, najprej Davidova najboljša prijateljica, potem pa kot projekcija vseh njegovih strahov. Plaza je lahko demonična, obsedena, krvoželjna, pa takoj spet obvladana, preudarna, spletkarska; tam nekje v kategoriji Annie Wilkes (Misery, 1990).

     

    legion4

     

    Izkoriščena je prav vsaka vizualija, ki jo medij ponuja, od hipnih menjav megalomansko širokih in minimalistično približanih kadrov do barvnih aluzij – modra predstavlja umirjeno, srečnejšo, toplejšo dinamiko, rdeča pa zloveščo, sumljivo, trdo in ostrejšo, rdeča je vedno padec v »norost«, razpad, v tisto, kar preži na Davida. Ekipa se je igrala tudi s tehnikami, eden izmed bolj grozljivih prizorov je narejen na način črnobelega nemega filma z mednapisi, pozabili pa niso niti na glasbo, ki v vsakem trenutku sporoča točno tisto, kar hoče. Prizori, pri katerih bi pričakoval najmanj Wagnerja, so utišani in opremljeni z baladami, da napetost pridobi na ironiji – predstavljajte si katastrofalne posledice masakra, ki jih nežno obarva komad The Daily Mail Radioheadov! Legion ni le še ena serija o superjunakih, ampak umetniški presežek, ki je navkljub kaotičnosti zgodbe uspel zadržati pozornost in jo usmeriti v same prave – ali pa naj rečem X – smeri.

     

    Napovednik za prvo sezono:

    Sorodni članki: