• Datum objave: sobota, 20. oktober 2018
  • Lady Macbeth

    • Režija: William Oldroyd
    • Igralska zasedba: Florence Pugh, Cosmo Jarvis, Paul Hilton, Naomi Ackie, Christopher Fairbank
    • Datum izida: 28. april 2017 (VB), 13. julij 2017 (Slovenija)
    • Ocena: 8/10

    V svojem filmskem prvencu William Oldroyd na filmski oder postavi zgodbo Lady Macbeth, sicer navdihnjeno po romanu ruskega romanopisca Nikolaja Leskova, v njej pa je mogoče zaznati pridih viktorijanskega noirja.

    Zgodba Lady Macbeth, ki izvira iz časa Shakespearja, je od 15. stoletja doživela mnogo tako zapisanih kot uprizorjenih različic. Roman Nikolaja Leskova je bil tako prvič objavljen v reviji Epoha, ki ji je urednikoval Dostojevski v letu 1865, nato pa je bila zgodba pod peresom skladatelja Dmitrija Šoštakoviča adaptirana v opero. V drugi polovici 20. stoletja je doživela tudi prvo filmsko adaptacijo poljskega režiserja Andrzeja Wajde naslovljeno Sibirska Lady Macbet (Sibirska Ledi Magbet, 1962). Letošnje leto je Oldroyd že znano zgodbo prenesel v viktorijansko Anglijo, okolje, ki je ugodno za vse spletke in umore, ki spremljajo zgodbo mlade Katherine (odlična Florence Pugh).

     

    Katherine poročena s kar nekaj let starejšim Alexandrom (Paul Hilton), patetičnim bogatašem, s čigar življenjem upravlja njegov oče, samotari v dvorcu na podeželju. Njeni dnevi se ponavljajo, njene naloge so ničelne. Katherine tako preživlja svoje dneve v hiši, saj se za damo ne spodobi in ni zdravo pohajkovati po podeželju, kot se izražajo vsi starejši moški v zgodbi, med drugim tudi Alexandrov oče Boris (Christopher Fairbank) in lokalni župnik Peter (Cliff Burnett). Ponavljajoči se kadri sedeče Katherine tako vizualno odlično prikažejo njeno ujetost v hiši, kjer je hkrati gospodarica in podrejena. Aktualnost kritike patriarhalne družbe, ki v večini današnjih filmov neopaženo izzveni ali pa se prevali v patetično in zasmehovano, je tukaj na mestu in zato Katherine, ki skozi zgodbo napreduje iz protagonistke v antagonistko vseeno vzbuja simpatetičnost.

     

    Ko njen mož zapusti podeželsko domovanje in odide na poslovno pot, teža gospodarjenja pade na Katherine, ki sedaj ni več pod nadzorom in se počasi osvobaja patriarhalnih spon. Napredek lika lahko zopet vidimo v istem kadru, ki je prej nakazoval njeno ujetost – sedeča Katarine na zofi. Njena oblačila so manj urejena, lasje ne tako natančno speti, obraz mirnejši in manj zdolgočasen.

     

    LadyMacbeth2

     

    Svojevrsten lik je v zgodbi tudi hiša, v kateri prebiva Katherine. Sicer ni jasno, kako je hiša videti od zunaj, ampak se s ponavljajočimi kadri notranjosti vzbudi občutek ujetosti in mračnega zapora, kot hišo doživlja Katherine. Neprijetnost hiše gradi tudi stalno prisotno škripanje vrat, talnih oblog in stopnic. Uporaba zvoka, ki nastaja ob kakršnemkoli premikanju po hiši, daje občutek stalnega nadzora, tudi ko je Katherine v hiši sama.

     

    Katherine se zaprta v hladnem dvorcu sredi močvare po daljši odsotnosti moža in njegovega očeta zateče k zdolgočaseni zaspanosti in popivanju ter nazadnje k aferi s Sebastianom, delavcem na posesti njenega moža. Katherine prične svoje osvobajanje in se za nobeno ceno ne želi vrniti v staro življenje, za kar je pripravljena tudi moriti.

     

    LadyMacbeth3

     

    Lady Macbeth malo spominja na Lady Chatterley iz leta 2006 Pascala Ferranteja in Viharni vrh (Wuthering heights) Andreja Arnolda iz leta 2011, a oba filma režijsko prekaša, prav tako pa na zanimiv način gradi napetost preko rasne raznolikosti protagonistov, Katherine, ki je belka, Sebastiana, ki je mulat in služkinje Ane, ki je črnka.

     

    Film tako z odlično režijo in ogromno smiselne in ne težko dojemljive simbolike odlično zaokroži zgodbo osamljene in zapostavljene Katherine, k temu pa ogromno prispeva tudi odlična postavitev kadrov in prepričljiva igra Florence Pugh.

     

    Napovednik:

    Sorodni članki: