• Datum objave: sreda, 6. junij 2018
  • Lady Bird

    • Režija: Greta Gerwig
    • Igralska zasedba: Saoirse Ronan, Laurie Metcalf, Tracy Letts
    • Datum izida: 1. december 2017 (ZDA), 8. februar 2018 (Slovenija)
    • Ocena: 9/10

    Z Lady Bird (2017) režiserka in scenaristka Greta Gerwig mladost predstavi skozi prizmo spominov. S sorazmerno hitrim ritmom montaže in pripovedovanja film deluje kot priklic spominov na srednješolske dni.

    Zgodba se vrti okoli odraščanja Christine »Lady Bird« McPherson, ameriške najstnice iz Sacramenta. Osredotoča se na njen odnos s prijatelji, fanti in družino, predvsem pa z materjo Marion, s katero imata po eni strani izjemno ljubeč odnos, po drugi pa bijeta burne bitke. Film se začne s podobo matere in hčere, ki obrnjena druga k drugi spita na postelji. Kljub temu da sta si vizualno podobni (imata, recimo, enako dolge lase) in da sta močno povezani, je v uvodni sekvenci vidna razlika med njima. Marion pospravlja posteljo, Lady Bird pa ji nekoliko naveličano pravi, da ji tega ni treba početi. Mati nadaljuje in pravi, da se ji vseeno zdi lepo, da za seboj pospravi. Kljub temu da Lady Bird svojemu fantu Dannyju, s komer se spozna na avdiciji za šolsko predstavo, nekoč omeni, da je njena mati vedno jezna nanjo, jo drugič pred njim zagovarja, da je topla in da ima veliko srce. Odnos med materjo in hčerjo je kompleksen, v nekaj trenutkih se lahko prevesi iz neizmerno intimnega pogovora, na primer o seksu ali o tem, ali je Lady Bird svoji materi kot oseba všeč, v prepir, ki se lahko konča tudi s skokom iz premikajočega se avtomobila.

     

    Greta Gerwig veliko pozornosti posveti tudi vsem stranskim likom, od najboljše prijateljice Julie, ki je zaljubljena v profesorja matematike, obeh fantov Lady Bird, gledališčnika Dannyja in kitarista Kyla, do Larryja, Lady Birdinega očeta, ki se že dalj časa spopada z depresijo. Režiserka se preko njih dotakne pomembnih tem, kot so psihične bolezni in težave, s katerimi se soočajo pripadniki LGBTQ+ skupin, ter jih obravnava enakovredno ostalim tematikam. Vsa pozornost glavne junakinje se ne preusmeri v pomoč očetu, ko izve, da se bori z depresijo. Ob pomoči, ki mu jo nudi, skuša – tako kot on – naprej živeti svoje življenje čez vse prepreke, ki ji jih življenje meče pod noge. Tako gre, po tem, ko ga v službi odpustijo, z njim na intervju za novo službo ter mu je v oporo in predvsem družbo, ko razgovor ne gre najbolje. Ko Lady Bird vidi Dannyja, ki se poljublja s fantom, odvihra in v družbi Julie joka za svojim pravkar razpadlim razmerjem. A ko Danny kasneje pride do nje in jo prosi, naj nikomur ne pove, da je gej in ji zaupa, da ne ve, kako bo povedal staršem, ga Lady Bird objame in sprejme takšnega kakršen je. Greta Gerwig ne napihuje njihovih zgodb, predstavi jih skozi oči Christine in prikaže paleto različnih ljudi, ki v resnici niso prav nič bolj nenavadni kot kdor koli drug. Izpostavi njihove želje, težave in skrbi.

     

     

    V filmu je prav tako prisoten močan socialni podton. Lady Bird si želi živeti v razkošni vili v kateri živi Dannyjeva babica. Želi študirati na univerzah izven Kalifornije, česar si njena družina ne more privoščiti. Marion je jezna, ker Lady Bird ne zlaga šolske uniforme, okara jo, ko uporablja dve brisači namesto ene. Obleko za obisk Dannyjeve babice kupujeta v trgovini oblek iz druge roke. Lady Bird se celo zlaže svoji bogatejši prijateljici, da živi v vili v premožnejšem delu mesta, saj se sramuje svojega doma. Razkorak med slojema je morda najlepše viden v načinu zabavanja najstnikov. Lady Bird se z Julie, ki živi v podobni soseski kot ona, zabava veliko skromnejše, zadovoljni sta že z neposvečeno hostijo in družbo druga druge, medtem ko bogatejši prijatelji prirejajo velike zabave na katerih se pije in kadi.

     

    Lady Bird sčasoma spozna, da ljudje, ki jo obdajajo, predvsem pa njena mati, prav tako kot ona, le skušajo živeti svoje življenje na najboljši način, kakor znajo. Tako na samem koncu, ko ji uspe priti na želeno univerzo v New Yorku, s solznimi očmi pokliče starše z željo po pogovoru, predvsem z materjo. Vpraša jo, ali so ji na dan privrela čustva, ko se je prvič sama vozila po Sacramentu. Pove ji o ovinkih in trgovinah v mestu ter reče, da ji je vse to želela povedati že prej, a da takrat nista govorili. Gre za popolnoma majhno in morda na videz mimobežno malenkost, a izredno osebno podrobnost, ki jo deli(mo) le z najbližjimi. Njuno povezanost režiserka podpre še vizualno, s prepletanjem kadrov vožnje po Sacramentu, na katerih se mati in hči peljeta po isti poti, a ob različnih časih.

     

    Napovednik:

    Sorodni članki: