• Datum objave: nedelja, 17. september 2017
  • Kritiško-novinarski seminar 9. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije: Koga se boji Virginija Volk?

    Besedilo je nastalo na kritiško-novinarskem seminarju, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment.

    Foto: Boštjan Lah / LGM

     

    Tri leta po uspešni predstavi Račka, smrt in tulipan je režiser Fabrizio Montecchi na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana postavil še eno predstavo z za otroke zahtevnejšo temo: Virginija Volk. Nastala je po predlogi istoimenske slikanice, ki jo je spisala Kyo Maclear, ilustrirala pa Isabelle Arsenault. Zgodba, ki sicer ni biografija o Virginiji Woolf in njeni sestri Vanessi Bell, vseeno predstavi sestri Vaneso (Maja Kunšič) in Virginijo (Martina Maurič Lazar). Čeprav je na začetku vse dokaj idilično, pa nastane problem, ko se Virginija začne počutiti prav volčje. Rjove, renči in zahteva tišino. Čeprav njena sestra ve, da je Virginija sedaj Virginija Volk, ne ve, zakaj se je to zgodilo, niti koliko časa bo trajalo in kako to popraviti. Tri vprašanja, ki dobijo svojo težo, ko subtilna igra besed gledalcu razkrije pravi pomen volčjega počutja.

     

    Volkulja, v katero se Virginija spremeni s pomočjo senčne maske skozi predstavo stalno kaže na simbol tistega, kar Vanesi ostaja neznano. V tem nezavedanju se rodi otroška nevednost, nedolžnost, s katero lik v trenutku pritegne sočutje. Postane kriva brez krivde, medtem ko se njena sestra sooča s svojim turobnim stanjem. Predstavo spremljam z budnim očesom, da bom lahko zvečer spisal recenzijo videnega. A prva in edina beseda, ki se mi poraja v glavi ob koncu uprizoritve je “lepo”. Poseganje vanjo se zdi zmotno. Estetsko je namreč uprizoritev prijazna očem tako v prizorih s senčnimi lutkami kot tudi v bolj dramskih delih uprizoritve. Vizualni izgled lutk (Federica Ferrari) je narejen po motivih ilustratorke slikanice, zato so figure preproste, ozadja in senčni scenografski ter rekvizitni elementi pa so bogati tako z barvami kot tudi animacijo.

     

    Oder gladko prehaja med sceno, namenjeno igralkama, in platnom za senčne lutke, zato močan preplet dramske igre in gledališča senčnih lutk ne moti. Vse senčne podobe igralki ustvarjata sami, s svojim telesom, papirnatimi silhuetami in predmeti. Kljub temu, da igralki “živita” med dvema odroma, se dogajanje ne spremeni v kaos. Vse poteka v posebnem ritmu, ki hkrati daje upanje in ga ubija. Gledalca pusti, da ob petju ptička in lepi glasbi zaplava s tokom vizualne podobe predstave, istočasno pa mu pričakovanje morebitnega nesrečnega konca tega ne pusti.

     

    Tema depresije in melanholije je v izvirniku prikazana poetično in subtilno, kar Montecchi tudi upošteva. A se slednji dve lastnosti ne znajdeta v delih predstave, kjer igralki pripovedujeta zgodbo, ampak se preselita v svet senčnih lutk. Tako Virginijina želja po Rožnem vrtu, kjer ni žalosti, postane živa in vesela, četudi se globoko v matici tega simbola skriva zadnji korak volčjega dela. Montecchi nam je na otroški oder ponovno uspel pripeljati temo, ki jo sami otroku težko razložimo. On to naredi namesto nas. Predstavi nam volka in nas uspe pustiti iz dvorane, ne da bi kogarkoli krivili ali obsojali. Iz dvorane nas odpelje čiste, pomirjene.

     

    Besedilo je nastalo v okviru kritiško-novinarskega seminarja, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment. Mentorica seminarja je dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek.

    Sorodni članki: