• Datum objave: petek, 14. september 2018
  • Kate DiCamillo: Čudežno potovanje Edwarda Tulana

    • Založba: KUD Sodobnost International
    • Leto izida: 2018
    • Prevod: Jakob J. Kenda

    Pripoved je obarvana z živahnim, sočutnim in preprostim prizvokom ameriškega juga, okolja, v katerem je avtorica odraščala. Njen slog tako v svoji iskrivosti deluje sila enostaven in učinkovit.

    Pred kratkim je v slovenskem prevodu Jakoba J. Kende izšla knjiga večkrat nagrajene ameriške avtorice Kate DiCamillo Čudežno potovanje Edwarda Tulana. Gre za še eno v vrsti pravljično obarvanih pripovedi, ki jih pisateljica piše za otroke. Mladinsko znanstveno fantastično zgodbo usmerjajo estetske ilustracije Bagrama Ibatoullina in njihova subtilna nostalgičnost. Spominjajo na stare fotografije in dajejo vtis, kot da beremo o dogajanju v prvi polovici prejšnjega stoletja, čeprav ni nikjer zapisan čas ali kraj dogajanja, zgodba se preprosto odvija v brezčasnem pravljičnem »nekoč«.

     

    Vse se začne, ko babica vnukinji Abilene podari porcelanastega zajca Edwarda, prefinjeno izdelano igračo, skozi njegovo burno čustvovanje pa nato doživimo zgodbo. Edward ne more govoriti in se sam od sebe tudi ne more premikati, pogosto pa razmišlja o svoji večvrednosti napram drugim igračam in je zelo domišljav. Tudi dejstvo, da sem ga oklicala za igračo, bi mi najbrž pošteno zameril. Pisateljica nas tako postavi v idilo družinskih prizorov premožne družine, kjer se vsem zdi prikupno, da se desetletna Abilene do Edwarda vede s tolikšno obzirnostjo, kakor da je resnična oseba in zato ga tudi starši nagovarjajo kot človeka. Toda Edward ne mara njenih staršev, pravzaprav ne mara odraslih ljudi nasploh, ker mu gre na živce, da se do njega vedejo pokroviteljsko. Njegov ponos blazno trpi, če mu kdo reče »igrača«, »zajček« ali če ga celo popredmeti v »tisto«. Saj vendar ni jušnik! Izmed odraslih ga kot sebi enakovrednega obravnava le babica Pellegrina, stara gospa, zaradi katere Edward sploh obstaja. Ona je namreč podala naročilo, da izdelajo točno takega zajca za Abilene.

     

    Edwardove prave pustolovščine pa se začnejo s pravljico. Pellegrina nekega večera vnukinji in njenemu zajcu za lahko noč pove pravljico o lepi princesi, ki ji ni bilo mar za ljubezen in za tiste, ki so jo imeli radi, zato jo je čarovnica začarala v svinjo. Vložena pravljica je za razumevanje romana ključnega pomena predvsem zaradi podobnosti med Edwardom in princeso ter vzporednic med Pellegrino in čarovnico.

     

    Kate DiCamillo se v romanu osredotoča na eno izmed človekovih najpomembnejših potreb, biti ljubljen in tudi sam ljubiti. Ljubezen je rdeča nit zgodbe, ki z vsakim dogodkom in spoznanjem raste. Edward na začetku ne ljubi nikogar, čeprav ga ima Abilene neizmerno rada, zato mu Pellegrina po pravljici o hladni princesi zašepeta, da jo je razočaral. S tem babica simbolično privzame vlogo čarovnice ali preroške vile, ki Edwarda pošlje na pot samoizpraševanja.

     

    Edwardovo idilično življenje se nato drastično spremeni. Neznana dečka ga zalučata čez krov čezoceanke, da se je prisiljen soočiti z globino oceana in kasneje prilagoditi različnim preizkušnjam. Tekom potovanja, ki ni le fizično, ampak predvsem zelo čustveno, se Edward nauči ceniti stvari, ki so se mu pred tem zdele samoumevne, če ne celo odvečne. Spozna, da se je s svojo samovšečnostjo pravzaprav zapiral pred svetom in izkušnjami. Med potovanjem se pogosto sprašuje o Pellegrininih karajočih besedah, saj sprva niti ne ve, kako imeti rad. Bolj, kot ga pot kali, bolj razume grajo in celo prestrašeno ugiba, kako imeti rad po tem, ko je izkusil bolečino izgube.

     

    Soočanje z izgubo je ena izmed tematik, ki se pogosto pojavlja v delih Kate DiCamillo. V Čudežnem potovanju Edwarda Tulana je to izguba, pri kateri se šele naknadno zavemo vrednosti vsega, kar smo zaradi nespametnosti zavrgli. Poleg tega je v njenih delih pogosta tudi tematika hrepenenja po tem, da bi nečemu lahko rekli »dom« in tematika iskanja optimizma v sicer hladnem svetu. Že v prvencu Because of Winn-Dixie nostalgično opisuje prijateljstvo med osamljeno deklico in potepuškim psom. V slovenščino je prevedena še otroška kratko prozna Povest o Despereauxu, ki pripoveduje o miši, princeski, juhi in motku sukanca.

     

    Pri pisanju Čudežnega potovanja Edwarda Tulana se avtorica precej naslanja na klasično ljudsko izročilo in izročilo pravljic. Včasih s tem, ko se ne izogiba krutosti, nekoliko spominja na Grimmove pravljice, čeprav ne pripoveduje v zanju značilnem temačnem, skorajda opozarjajočem tonu. Pripoved je namreč obarvana z živahnim, sočutnim in preprostim prizvokom ameriškega juga, okolja, v katerem je avtorica odraščala. Njen slog tako v svoji iskrivosti deluje sila enostaven in učinkovit.

     

    Kljub oznaki mladinska oz. otroška književnost je Čudežno potovanje Edwarda Tulana knjiga, ki bo skoraj bolj všeč odraslim kot otrokom. Tako kot potrebuje Edward več vednosti, da lahko razume Pellegrinine besede, tudi bralci potrebujemo že nekaj življenjskih izkušenj, da doumemo celotno sporočilnost zgodbe in da z junaki lažje sočustvujemo. Najmlajšim bralcem bo roman najverjetneje zanimiv predvsem z vidika pustolovske zgodbe in zaradi tematike čuteče, »resnične« igrače, pa tudi zaradi napetih in nekaterih rahlo strašljivih trenutkov.

     

    Čudežno potovanje Edwarda Tulana je ganljiva zgodba o ljubezni, izgubah, prijateljstvu in odraščanju, ki si bo na marsikateri knjižni polici priborila posebno mesto. Konec zgodbe je sicer precej klišejski, pa vendar ji to težko očitamo. Mar nismo ne nazadnje vsi po tihem navijali za tak zaključek? Kot navijamo za to, po čemer knjiga kar kliče – po filmski ali lutkovni adaptaciji.

    Sorodni članki: