• Datum objave: ponedeljek, 24. december 2018
  • Jure Jakob: Lakota

    • Založba: LUD Literatura
    • Leto izida: 2018

    Poezija je pisana v obliki, ki spominja na prozo. Pesnik v kronološkem zaporedju niza drobce zgodbe brez protagonistov in antagonistov, zgolj impresije, ki se med seboj prepletajo.

    Jureta Jakoba lahko prištejemo med najboljše sodobne slovenske pesnike. Izdal je pet pesniških zbirk, zanje pa je prejel več nagrad, med njimi zlato ptico za zbirko Tri postaje in kritiško sito za zbirko kratke proze Hiša in drugi prosti spisi.

     

    V enem od intervjujev je povedal, da »ne v sebi ne v svetu ne najde gotovosti, na katero bi oprl svoje življenje«, in zbirka Lakota pooseblja prav to. Hrepenenje po sigurnosti, ki jo iščemo v vsem okoli nas. Razlikuje se od njegovih prejšnjih zbirk, kar je potrdil tudi sam: »Sveta ne motrim, kot da ga od mene loči globoka zajeda – kar je bila morebiti značilnost mojih prejšnjih zbirk (razen prve). Svet se mi zdaj zdi malo bolj spokojen, tak, v katerega bi lahko zakorakal brez prevelikega strahu, da ga bom s tem uničil, ali pa da se mi bo zaradi tega priskutil.«

     

    Poezija je pisana v obliki, ki spominja na prozo. Pesnik v kronološkem zaporedju niza drobce zgodbe brez protagonistov in antagonistov, zgolj impresije, ki se med seboj prepletajo. Celotno zbirko združuje v eno samo pesem, skozi katero se selimo, ločena je zgolj s preprostimi naslovi, črpanimi iz motivov iz narave in človeka samega. To je selitev skozi letne čase, selitev skozi mesta, polja in po ulicah. »Tramvaj drsi po ulicah. / Skoz ulice drsi po mestu. / Poln je teles / in vsako je skrivnostno podeljeno / vsakemu potniku posebej.«

     

    S svojim načinom pisanja avtor ustvari obliko meditacije, v kateri se opazovalca vse, kar ga obdaja, zgolj dotakne. Zabriše se meja med njim in okoljem, opazovalec okolje opazuje, ustvarja ter se na različne načine sooča z minljivostjo. V poeziji se pojavi igra s preprostimi elementi vsakdanjega življenja, kot so žarki popoldanske svetlobe in glasovi ptic, ki so skozi celotno zbirko pogost motiv. Dotakne se tudi žalosti, na katero je navezan in je ne poskuša utišati. Lahkotne pesmi na trenutke dobijo bolj melanholičen ton, zopet pomešan z impresijami iz narave. Čutnost in stvarnost, iz katere črpa snov, se občasno prelijeta v mistiko. Kljub temu, da so motivi na trenutke religiozni, pa ostaja zbirka univerzalna. Zase pesnik pravi, da »niha med vero in nevero«, kar prikazuje pesem Molitev. Ta nosi tiho hrepenenje po soncu, svetlobi in življenju, ki se jeseni počasi umika. »Sonce me ne vidi. / Ne ve več, da sem tu. / Tri mesece / sem / ne bo sijalo. / Tudi novembra, / decembra / in januarja / bi rad bil.«

     

    In po jeseni piše o snegu, ki se nato stopi v spomladansko blato. Tako vzpostavi celoten cikel, bralec pa se lahko v nekem trenutku poistoveti z vsakim letnim časom. Z vsakim časom leta namreč avtor ustvari specifično počutje oziroma melanholijo. Tudi čase življenja sklene v krog. Preteklost in otroštvo se v pesmih prelivata v iskanje smisla v trenutku in slutnjo o prihodnosti. Celoten mikrokozmos se stalno meša z makrokozmosom. »Veter poriva temo dol v kotlino / čisto zgoraj so celi roji zvezd. / Nekdo ves čas sipa vedno nove, / kot da mu nikoli ni dovolj. / Ne vem, kdaj je dovolj. / Meni nikoli za dolgo.«

     

    Zbirka govori o željah in lakoti, ki jo želje ustvarjajo. O univerzalnem izkustvu, ki ga hkrati vsak doživlja drugače. Med svojo poezijo tako umesti tudi citate o hrepenenju drugih avtorjev, kot sta Toon Tellegen in R. S. Thomas. Ne pozabi niti na slovenske umetnike, kot sta Tomaž Pengov in Tone Škrjanec. Josipu Murnu posveti naslednjo pesem: »Ure tečejo narahlo / kakor da sneži / pisan čas imam. / Sneg zanaša sem in tja / in mehko mi diši / pisan čas imam. / Po svetu mete čas / da se kar kadi / pri meni pa je pisan!«

     

    Zbirka se bere lahkotno, je ena tistih, ki jo lahko prebereš svoji babici, osnovnošolcu ali kritičnemu bralcu poezije, pa bo vsak v njej našel delec sebe. Morda zaradi motivike vsakdanjosti, morda zaradi občutka topline, ki ga vzbuja. Najbolj pa se nam avtor približa skozi razkrivanje vseh odtenkov svojega notranjega okolja, četudi bi to raje ostalo skrito. Ne gre torej za zbirko, ki bi zgolj osrečevala, temveč daje celoten spekter izkustva in nas spomni na človeškost in preprostost vsega. Zaradi prozne oblike se zlahka prebere v enem kosu, vendar ne razočara niti, če zgolj odpreš na naključni strani, ko potrebuješ hitro dozo uvida v resničnost (ali kratek pobeg v zavetje objema poezije).

     

    Resnično posebno zbirko naredijo zaključki pesmi, ki so kratki, a hkrati v sebi nosijo težo, ki vztraja s tabo še nekaj časa po končanem branju. Avtor nas pušča same s trenutkom za ponotranjenje, a brez odgovorov. Tudi sama zbirka se zaključi z vprašanjem: »Vse je tiho, še najbolj rahel dež. / Kdo mi daje pravico, / da si obetam lepoto? / Kdo, / da je v tem nekaj dobrega? / Sem nor, / kadar zjutraj vstanem z občutkom, / da je tako prav?«

     

    Sorodni članki: