• Datum objave: četrtek, 1. februar 2018
  • Juan Rulfo: Pedro Páramo

    • Založba: Mladinska knjiga
    • Leto izida: 2017
    • Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica

    Intenzivnost tematike se odraža v samem jeziku, ki zaradi skoposti indikatorjev, kdo je v fragmentu sploh pripovedovalec, ter doživetih impresij Polmeseca in pokrajine na več mestih spominja na poezijo v prozi.

    »Prišel sem v Comalo, ker so mi povedali, da tu živi moj oče, neki Pedro Páramo.« S temi preprostimi besedami se pričenja roman, ki je v času od svojega izida leta 1955 v Mehiki in drugje po svetu dosegel malone kultni sloves. Temu deloma botruje privlačno dejstvo, da gre za prvo in edino daljše delo takrat relativno neznanega pisatelja Juana Rulfa, ki se je sicer preostanek življenja preživljal kot uradnik, deloma pa temu, da so roman kasneje povzdignili drugi velikani južnoameriške literature, kot npr. Gabriel García Márquez, čigar citat je celo pristal na hrbtni platnici novega prevoda romana v zbirki Veliki večni romani. Skupaj s kar dvema spremnima besedama (Carlosa Pasquala in Uroša Zupana) imamo tako opravka s precejšnjim navdušenjem nad besedilom, ki obsega slabih sto strani. Kdo je torej Pedro Páramo?

     

    To uganko namerava razvozlati Juan Preciado, ki mu je v prvi polovici romana namenjena beseda pripovedovalca. Po smrti svoje matere, ki mu o očetu pove le to, da ju je zapustil, se odpravi v njeno rojstno vas Comalo nekje sredi neobljudene, izsušene mehiške pokrajine. Že med približevanjem Comali se v tok misli Preciada prikradejo vzdihi njegove matere, ki pokrajino opazuje skupaj z njim. Vendar, čeprav v družbi materinega spomina, Juan Preciado v Comalo pripotuje kot dvojni neznanec: kot nekdo iz drugega kraja in, kar je za nas pomembnejše, nekdo iz drugega časa. Comala iz spominov matere namreč ne obstaja več: hiše so nenaseljene, ulice so prazne, vas napolnjuje samo še zadušljiva vročina in neznano mrmranje. Od daleč, še pred spustom v dolino, se Comala Juanu pokaže celo kot vhod v pekel, na kar ga opozori njegov vodnik, ki mu pravi: »Marsikdo, ki tam umre, se vrne iz pekla po odejo, to pove vse.«

     

    Vodnikove zlovešče besede se v nadaljevanju izkažejo za preroške, in to ne le v povezavi z vročino. S prihodom v Comalo se Preciadu namreč pričnejo dogajati nenavadne stvari, nenavadne stvari pa se pričnejo dogajati tudi z besedilom. Vzdihom domotožja Juanove matere se tu prvič pridruži neubogljivi glas Pedra Párama iz oddaljenega časa svojega  otroštva. Glasovom se v Comali pridružijo še pripovedi njenih nekdanjih prebivalcev, ki jih Preciado prične srečevati na ulicah in v hišah, in iz njihovih besed, ki so prej sanjske kot resnične, se prične spletati podoba Pedra Párama in njegove zapuščine. Do Juana Preciada prihajajo vse te informacije po koščkih, do bralca pa v nepovezanih odstavkih, in kmalu obema postane jasno, da v Comali razlike med živimi in mrtvimi pravzaprav ni. Nenehno mrmranje duš nekdanjih prebivalcev, ki jim ni dan počitek, in njihova pričevanja o svojem trpljenju, o trpljenju, ki so ga zadali drugim, o težaškem, revnem, trdem življenju vročičnega Preciada tako izčrpajo, da glasovom naposled podleže, se od njih zaduši in se pod zemljo pridruži ostalim nemirnim mrtvecem.

     

    Vzporedno z izsušenim, izčrpanim svetom propadle Comale v romanu od tu naprej čedalje bolj do izraza prihaja pripovedna linija o vzponu Pedra Párama na posestvu, ki ga imenuje Polmesec. Svet Párama je, tako kot svet Juana Preciada, zaznamovan z intenzivnimi zvoki in vonjavami, le da so to v njegovem primeru deževja in viharji. In viharna je bila tudi sama vladavina Párama, podžganega z željo po maščevanju smrti svojega očeta, neustavljivega prešuštnika, čigar lakote po ženskah in zemlji ni zmogel ustaviti nihče – niti revolucionarji, ki se pojavijo v romanu na zadnjih straneh. Edina nekoliko svetlejša plat Páramove osebnosti je slutnja ljubezni do Susane, ki sicer ni varna pred Páramovim nasiljem (ubije ji očeta, da bi se z njo lažje poročil), vendar, v svoji norosti nedosegljiva, edina, ki zruši Párama in njegovo prevlado. Z mitološko smrtjo Pedra Párama se konča vse: Comala propade, roman se zaključi.

     

    Podobno kot Márquezova vas Macondo je tudi Comala s svojimi prebivalci vase zaprt svet, ki mu vaščani ne morejo uiti niti po smrti, vendar roman kultnega statusa znotraj mehiške literature ni dobil zaradi svojih hermetičnih podtonov. Med mrmranjem neživih prebivalcev Comale je namreč jasno slišati obtožujoče kritike družbene situacije v prvi polovici 20. stoletja. Tu je še zlasti pomembna katoliška vera in z njo oče Rentaría, katerega vloga pri pogubljenju Comale (in metaforično tudi sveta onkraj nje) se kaže tako, da še naprej daje obveze žrtvam nasilja, Pedra Párama oziroma njegovega sina Miguela Párama, ne stori pa ničesar, da bi hudodelstva preprečil, čeprav je v svojem početju tudi sam negotov. Páramov odvetnik, ki podobno tolaži posiljene ženske, v eni izmed svojih replik osvetli rasizem mehiške družbe: »Vesela bodi, svetlega otroka boš dobila!« Tem lastnostim sveta prednikov Juana Preciada ni dano biti pozabljeno; ne samo, da prebivalci Comale nikakor ne morejo najti spokoja, tudi odmevi njihovih glasov premorejo moč, da ugonobijo še živeče.

     

    Svet Comale, ki ga v romanu iz kratkih, kronološko pomešanih fragmentov sestavi Rulfo, se po branju vzpostavi kot intenzivna, nabita in skrivnostna celota. Glasovi mrtvih in živih se prepletajo v pripovedi o trpljenju, o odsotnosti odpuščanja, revščini, o nasilju, ki se rodi v njej, o nasilju, ki se prenaša med generacijami, o nasilju nad ženskami, o blaznosti in o blaznosti zaradi ljubezni. Intenzivnost tematike se nadalje odraža v samem jeziku, ki zaradi skoposti indikatorjev, kdo je v fragmentu sploh pripovedovalec, ter doživetih impresij Polmeseca in pokrajine na več mestih spominja na poezijo v prozi.

     

    Vse to dela iz Pedra Párama roman, ki upravičuje svoj sloves. Zaradi številčnosti glasov, vonjav, usod in trpljenja prebivalcev Comale z vsakim branjem uspemo odstreti zgolj delček bogatega literarnega sveta. Z nekaj pretiravanja lahko celo zapišemo, da bi za teh sto strani potrebovali – sto let samote.

    Sorodni članki: