• Datum objave: petek, 2. oktober 2015
  • Josif Brodski: Demokracija!

    • Premiera: 25. 9. 2015, SNG Drama Ljubljana
    • Režija: Matjaž Zupančič
    • Dramaturgija: Darja Dominkuš
    • Igrajo: Bojan Emeršič, Jernej Šugman, Silva Čušin, Jurij Zrnec, Barbara Ribnikar

    Humorno absurdna, a hkrati cinično jedka uprizoritev gledalca sili v ponoven premislek o tem, kaj vse se lahko skriva za domnevno najpravičnejšo družbeno ureditvijo.

    Kabinet manjše države. Socialistične ali kapitalistične v bistvu sploh ni važno. V njem se z izbranimi jedmi gosti »državna elita«. Že iz zgornjega orisa prizorišča lahko predvidevamo, koga je z dramskim tekstom Demokracija! leta 1991 želel nagovoriti Josif Brodski, samouk, kulturni disident, nobelovec, če naštejem le nekaj njegovih nazivov.

     

    V Mali drami so eno redkih dram avtorja, ki je sicer prvenstveno pesnik, izbrali za otvoritev sezone 2015/16. Režiser Matjaž Zupančič in dramaturginja Darja Dominkuš sta se kljub odličnemu in izredno aktualnemu izvirniku znašla pred zapleteno nalogo opredelitve dramskih likov in postavitve dramske strukture, saj je dramski tekst postavljen zgolj kot niz replik, ki jih lahko poljubno pripišemo kateremukoli izmed likov. Rezultat je tudi zaradi prepričljive igre uveljavljenih igralskih imen izjemen. Jernej Šugman kot predsednik, Jurij Zrnec kot minister za finance, Silva Čušin kot ministrica za kulturo in Bojan Emeršič kot minister za notranje zadeve so brez predaha na odru, občasno jih zmoti Matilda, tajnica s pomenljivim imenom, ki jo ravno tako prepričljivo upodobi Barbara Ribnikar. Smiselno bi se mi morda zdelo, da bi lik Matilde − kot edine predstavnice »malih, delovnih ljudi« − še bolj izpostavili, vključili v dogajanje, kljub temu da tekst sam tega ne predvideva.

     

    Igralci so skorajda povsem brez rekvizitov, ki jih po zaslugi Andrésa Valdésa, svetovalca za gib, nikjer ne pogrešamo. Presenetljivo je, kako povsem trivialne geste grizljanja lubenice in srkanja ostrig, s svojo absurdnostjo sprožijo veliko več kot samo humorni učinek. V veliko pomoč je tu seveda luciden avtorjev slog, prežet s sarkazmom in samoironijo, ki se skozi predstavo stopnjuje in še poudarja s songi, ki jih je posebej za uprizoritev spisal Jani Kovačič. Tudi tu se pojavlja nevarnost trivializacije tematike, ki pa se ji uspešno ognejo, ne samo zaradi dodelanih pevskih vložkov, pač pa tudi, ker s songi ne pretiravajo in tako ne zmotijo hitrega ritma predstave.

     

    Na živahni gostiji politična elita sovjetskega satelita, ki se ji vidno cedijo sline po zahodnih koncesijah, namreč v dobre pol ure uvede demokracijo. Brez večjih težav izvedejo volitve, postavijo opozicijo in voilà, demokracija je tu! Gledalci smo v vlogi »njega, ki vse spremlja in vidi«, kar se na »socialistični« gostiji nanaša na »strice iz Moskve«, na »demokratični« pa na »strice iz Bruslja«. Ta posrečen režijski poseg še podčrta, da je demokracija zgolj farsa elite, ki vedno izhaja iz lastnih koristi in o ljudstvu raje sploh ne razmišlja, če to ravno ne začne protestno razbijati po vratih vladne palače.

     

    »Zgodovina se je utrudila ponavljanja in se je končala /…/« se v drami odločijo vrli politiki, pri čemer danes niti ni več skrivnost, da si je samo nadela lepše zveneče ime − demokracija. Humorno absurdna, a hkrati cinično jedka uprizoritev gledalca sili v ponoven premislek o tem, kaj vse se lahko skriva za domnevno najpravičnejšo družbeno ureditvijo.

    Sorodni članki: