• Datum objave: petek, 28. april 2017
  • John Wick 2 (John Wick: Chapter 2)

    • Režija: Chad Stahelski
    • Igralska zasedba: Keanu Reeves, Riccardo Scamarcio, Ian McShane, Laurence Fishburne, Ruby Rose
    • Datum izida: 30. januar 2017 (ZDA), 23. februar 2017 (Slovenija)
    • Ocena: 8/10

    Akcijske sekvence se tudi v nadaljevanju presenetljive uspešnice John Wick (2014) zanašajo na spretnost in fizično pripravljenost igralcev, ne pa na posebne učinke.

    Zlasti v osemdesetih in devetdesetih je veljalo pravilo, da vsak uspešen akcijski film dobi nadaljevanje. To pa ne pomeni, da so bila ta kvalitetna, njihova pogosta finančna uspešnost gor ali dol. John Wick 2 nadaljuje tradicijo, a ga od omenjenih filmov ob očitni kakovosti loči še naslednje dejstvo: kljub temu da se je John Wick (2014) zdel kot zaključena celota, je zaradi nenavadno domišljenega sveta, v katerem se je odvijal, upravičil drugi del. Če je bil prvenec film o maščevanju, ki je spominjal na stare klasike, a se je obenem ponašal s sodobno podobo in je iz današnjih tehnik snemanja pobral najboljše namesto najslabših elementov (kot se dandanes rado zgodi), njegovo nadaljevanje vključuje vse našteto, le da je daljše, kompleksnejše in še bolj nabito z akcijo. Začetna referenca na Busterja Keatona daje jasno vedeti, da se bodo akcijske sekvence zanašale na spretnost in fizično pripravljenost igralcev, ne pa na posebne učinke. Kar sledi, je sapo jemajoč cestni pregon, ki se prelevi v pretep – že v začetnih minutah je akcije toliko, da bi lahko zapolnila tipičen film tega žanra. Med mojstrsko koreografiranimi in posnetimi akcijskimi prizori je najti elemente drame, kriminalke in mafijskega filma, a je teh ravno toliko, da ne pride do prenasičenja z dogajanjem.

     

    John Wick (Keanu Reeves), »Jaga baba«, upokojen poklicni morilec, čigar status je tako legendaren, da že njegova bežna omemba nažene strah v kosti vsem, ki so z njim kadarkoli sodelovali ali mu prekrižali pot, preprosto nima miru. Le nekaj dni po tistem, ko je maščeval krajo avtomobila (Mustang Mach 1, 1969) in smrt psa, ki je bil njegova edina vez s tragično preminulo ženo, ga krvna prisega prisili v ponovno vrnitev v življenje, iz katerega je dolgo skušal pobegniti. Primoran je ubiti sestro italijanskega kriminalnega veljaka Santina D’Antonia (Riccardo Scamarcio), po številnih zapletih pa se znajde na begu, z močno željo po maščevanju.

     

    Zgodbe tako kot v prvem filmu ni kaj dosti, a je čas, ko protagonist lahko zadiha, porabljen premišljeno – fascinantna mitologija hotela Continental in poklicnih morilcev, ki v njem prebivajo, je mojstrsko razširjena. Glasba, pogosto kar izposojena iz prvenca, tokrat ni nič manj učinkovita. Seveda ton ni pretirano resnoben; humor se praviloma obnese, z izjemo številnih, postopoma nekoliko motečih referenc na prvi del. S tehničnega vidika filmu ni kaj očitati; pogosti so dolgi, statični kadri, kljub dejstvu, da je dogajanje hektično. Tak pristop v času, ko v tipičnem akcijskem prizoru mrgoli nepotrebnih rezov, premiki kamere pa so nenadni in siloviti, ni le osvežujoč, temveč tudi krvavo potreben. V napetem finalu se zdi poklon filmu V zmajevem gnezdu (Enter the Dragon, 1973) glede na vsesplošno kvaliteto akcijskih prizorov (ki je prav zares primerljiva z zlato dobo akcijskega filma) povsem ustrezen. 52-letni Keanu Reeves se v glavni vlogi resnično izkaže: scenarij je prilagojen njegovemu nekoliko lesenemu slogu igre, bistvo pa se tako ali tako skriva v telesnih zmožnostih, ki so, zlasti če upoštevamo igralčevo starost, zares izjemne. Nedorečen konec jasno nakaže tretji del, ki je nadvse dobrodošel. Za »odraslo« akcijsko franšizo je to že majhna revolucija.

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: