• Datum objave: sreda, 22. junij 2016
  • Jasmin B. Frelih: Ideoluzije

    • Založba: LUD Literatura
    • Leto izdaje: 2015

    Bolj kot preroškost je na delu Frelihova pozornost in občutljivost. Ti dve kvaliteti ga nedvomno delata za boljšega pisatelja od večine, ki je, kar sedaj imenuje preroško, spregledala, ko se je že začenjalo.

    Štirinajst kratkih zgodb, zbranih v Ideoluzijah, je nastajalo deset let (2005-2015). Kot je nedavno dejal Frelih sam, nam v njih ponuja vpogled v razvoj svojega sloga in dovršitev neke estetske linije.

     

    V prvih nekaj zgodbah je pripoved tako podana še nekoliko melodramatično – poantirani obrati se skušajo pred bralcem skriti, tako da se nam pomen razkrije šele na koncu. Tudi dialog se odvijajo v nekoliko skrajnejših, bolj teatralnih registrih. V celoti te zgodbe učinkujejo nekoliko bolj baročno – nič čudnega, da v prvi polovici knjige prevladujejo zgodbe, ki bi jih brez oklevanja označili kot groteskne. Pri tem ne gre toliko za to, da bi se poante oziroma osrednji dogodki v drugi polovici knjige bistveno spremenili, bolj je na delu neko umirjanje pisave, ki iz umetelne (in včasih izumetničene) baročnosti prehaja v polje vsakdanje verjetnosti. Bolj, ko smo pri koncu, bolj tonu verjamemo, četudi je dogajanje – sicer res redkeje kot v prvi polovici knjige – še vedno groteskno.

     

    A kljub tem očitnim slogovnim spremembam skozi besedila, zgodbe večinoma – vse pač niso (od časa nastanka neodvisno) enako prepričljive – zaigrajo na katero izmed strun človeškega. To pa je tisto, kar se mi zdi izmikajoča presežnost teh zgodb. Vendar te iste presežnosti ne gre iskati v presenetljivi točnosti, s katero so nekatere (starejše) zgodbe napovedale sedanje družbeno dogajanje. Predvsem so to zgodbe iz sredine knjige, ki se ukvarjajo z vstajami in begunsko krizo. Bolj kot preroškost je tu na delu Frelihova pozornost in občutljivost. Ti dve kvaliteti ga nedvomno delata za boljšega pisatelja od večine, ki je, kar sedaj imenuje preroško, spregledala, ko se je že začenjalo. Osupniti nad to pisateljevo občutljivostjo pa pomeni spregledati pozornost, ki jo posveča posamezniku – popisuje ga na manj spektakularen način, a kljub temu z dobršno mero občutljivosti. Spoštovanje si Frelih zasluži že zato, ker posameznika – ta v literarni zgodovini devetnajstega in dvajsetega stoletja do konca izkoriščeni kliše – uspe obravnavati z resnostjo in (skoraj naivno) vero v njegovo skrajno pomenljivost.

     

    Čeprav se v vseh zgodbah, še posebno zgoraj omenjenih, posameznik stakne z družbenim, celo političnim, ne gre zanemariti dveh manifestativnih “osnovnih dejstev življenja v sodobnosti”  z začetka knjige, ki ju mora sprejeti “vsak resen umetnik”. Ti dve nas v nasprotju z zdravorazumskim instinktom opozarjata na končnost in partikularnost simbolov in resnic civilizacije in večnost ter univerzalnost čustvene izkušnje posameznika. Če imajo (ali potrebujejo) te zgodbe ključ, ga je najti v teh dveh točkah.

     

    Realnost vseh zgodb zato ni prvenstveno politična ali socialna, ampak subjektivna in tako bistveno razširjena. Tisto, kar je izven protagonistov, se prek njih in njihovih čustev napolni s pomeni. Zgodbe zato, tudi ko so povsem realistične, uspejo vzdrževati fantastično – ali bolje transcendentno – vzdušje, ki je podobno soočenju s simbolom ali alegorijo, ko pomen dojemamo bolj instinktivno kot zaradi spekulativnih zmožnosti. Relevantnost, ki jo – skoraj nehote – razbiram iz teh zgodb, vodi naravnost k zgoraj omenjeni univerzalnosti posameznikove čustvene izkušnje. Frelihu se zato ni treba skrivati za postulatom originalnosti. Lahko si privošči stavke, kakršen je: »Rada bi videla obraz najinega otroka,« ne da bi zazvenel obrabljeno in patetično. Vemo, da smo na nek način mi tisti, ki izrekamo prav te besede, pa pri tem ne gre za ceneno empatijo. Frelihu uspe v teh besedah (in zgodbi, ki k njim vodi) zajeti tisto človeško, kar se zgodi onkraj politično-socialnih označevalcev vsake dobe, brez katerih pa tega dogodka onkraj sploh ne bi bilo.

    Sorodni članki: