• Datum objave: nedelja, 27. november 2016
  • Jan Krmelj, Katja Markič, Tibor Hrs Pandur: Utopia, Arheologija raja

    • Premiera: 23. 9. 2016, SNG Drama Ljubljana
    • Režija: Jan Krmelj
    • Dramaturgija: Katja Markič
    • Igrajo: Polona Juh, Aljaž Jovanović, Uroš Fürst, Klemen Janežič, Tina Vrbnjak

    Krmeljeva Utopia kljub svoji inovativni naravi deluje nepovezano in posledično nedokončano.

    V petek, 23. 9. 2016 je premiera krstne uprizoritve Utopie otvorila letošnjo sezono na malem odru ljubljanske Drame. Predstavo so gledalci lahko prvič začutili že na razgrnitvi repertoarja za gledališko leto 2016/2017, kjer je mladi režiser Jan Krmelj predstavil del svoje ideje. Ker pa je delo koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj, bo drugo premiero možno videti tudi na ptujskem odru februarja naslednje leto.

     

     

    Utopia, podnaslovljena Arheologija raja, je predstava, ki kljub svojemu imenu na prvi pogled deluje izrazito distopično. Uničenje, umor in nesreča so besede, s katerimi je dogajanje na odru najlažje opisati. A ravno ta distopija je tista, skozi katero Krmelj uspe ustvariti utopično upanje, ki se najbolje izrazi skozi tragično strašljiva junaka Lis (Polona Juh) in Fanda (Aljaž Jovanović). Njuno stalno, že v smrt razpotegnjeno iskanje popolnosti, strnjene v simbol mesta Tar, odlično povzame človekovo težnjo po sreči, pa najsi bo to sreča v tem življenju ali pa upanje na utopično lepo onostranstvo. Njima nasproti pa sta Abraham (Uroš Fürst) in Izak (Klemen Janežič), ki na odru rišeta tuzemeljski boj dveh ljudi, ki pa je še potenciran, saj se ta boj odvija med očetom in sinom. Med živim in neživim pa stoji Kora (Tina Vrbnjak), simbol nadnaravnega nadzora.

     

     

    Igralska zasedba je tako razdeljena na tri dele: Fando in Lis, Abraham in Izak ter Kora. Vsaka dvojica zase je odločno zastavljena, saj igralci uspejo ustvariti energijo in vzdušje, ki sta pri njihovih zgodbah pomembna. Janežič in Fürst tako uspešno odigrata vlogi očeta in naivnega, prevaranega sina, na drugi strani pa Juh in Jovanović doživeto predstavita svoje razmerje, ki strmi k iskanju utopije, ki pa je ni moč doseči zaradi tuzemeljskih problemov, ki nikoli niso bili rešeni. Žal pa Kora, ki služi kot povezava med dvojicama, ne uspe izpolniti svoje vloge. Zgodbi namreč delujeta izrazito nepovezani in kljub dobri igri Tine Vrbnjak Kora deluje odvečno.

     

     

    Uprizoritev je šibka tudi v svojem besedilu (Jan Krmelj, Katja Markič, Tibor Hrs Pandur). Čeprav je tisto, kar je izrečeno, dodelano in nosi visoko simbolno vrednost, se v uprizoritvi pojavi vse preveč ponovitev replik z enako artikulacijo, s čimer predstava hitro postane nedinamična in predvidljiva.

     

     

    Navdušujoči pa sta scenografija (Nika Erjavec, Andrej Koruza) in kostumografija (Špela Ema Veble, Nina Jagodic), ki predstavo naredita izrazito inovativno in prinašata nekakšno temačno svežino na včasih že izpet slovenski gledališki oder. Bogat in zanimiv nabor rekvizitov in scenografskih elementov na odru ustvarijo zanimiv paradoks, saj so vsi uporabljeni kosi izrazito zemeljski, a hkrati ustvarijo podobo tujega in s tem vzbudijo nelagodje, ki pa ni slabo nelagodje, temveč je tisto, ki v človeku vzbudi željo po razmišljanju; slednja je tu nujno potrebna, saj je uprizoritev izrazito simbolično-metaforično naravnana in spodbuja filozofski razmislek.

     

     

    Krmeljeva Utopia kljub svoji inovativni naravi deluje nepovezano in posledično nedokončano. Vseeno pa je predstava celostno zanimiva upodobitev utopičnega v prepletu z distopičnim in tako napoveduje obetavno sezono v ljubljanski SNG Drami. Za konec pa bralcem globoko priporočam branje gledališkega lista predstave, v katerem lahko najdejo obilo zanimivih, prvič prevedenih člankov, čudovite fotografije in navdušujoče ilustracije.

    Sorodni članki: