• Datum objave: petek, 19. oktober 2018
  • Jacques Offenbach: Hoffmannove pripovedke

    • Premiera: 11.10.2018
    • Režija: Aleksandar Popovski
    • Dramaturgija: Tatjana Ažman
    • Umetniško glasbeno vodstvo: Simon Krečič

    Če se je pri kakšni od prejšnjih uprizoritev zdelo, da je težava v vodstvu, ki izbira neprimeren repertoar za domači ansambel, se je ta tokrat odlično izkazal in končno znašel v operi, ki mu je tako glasovno kot igralsko pisana na kožo.

    Hoffmanove pripovedke pri občinstvu veljajo za eno bolj zaželenih oper, hkrati pa zaradi svoje nikoli zares dokončno oblikovane strukture ponujajo ustvarjalni ekipi veliko kreativnega manevrskega prostora. Ob tem se tako zdi, da izbira predstavlja odličen repelent pred pretirano pikolovskimi kritiškimi očmi in na sploh varno izbiro za operno hišo, ki se je v zadnjih dveh sezonah očitno znašla v ustvarjalni krizi, katere krči še niso popolnoma popustili. Če se je pri kakšni od prejšnjih uprizoritev zdelo, da je težava v vodstvu, ki izbira neprimeren repertoar za domači ansambel, se je ta – to je treba poudariti že na začetku – tokrat odlično izkazal in končno znašel v operi, ki mu je tako glasovno kot igralsko pisana na kožo.

     

    Žal enakih pohval ne moremo izreči za vse zunanje sodelavce..V uprizoritvi daleč najbolj pridejo do izraza scenografske (Numen) in kostumografske (Beate Borrmann) odločitve zaradi svoje vpadljivosti, pogosto že čistega izžarevanja bizarnosti in namerne provokativnosti s sočasno izpraznjenostjo kakršnekoli sporočilnosti, ki je zaradi na pol dokončanega poskusa posodobitve opernega dela ne moremo opravičiti niti s tradicijo francoske opere comique. Parado kostumov in kričeče scene dopuščata tudi režijska (Aleksandar Popovski) in dramaturška zasnova (Tatjana Ažman), ki sta se usmerili v linearni tok pripovedi brez možnih postankov in vsebinskih premislekov. Tako smo že v prvem dejanju, po Hoffmanovem uvodu, katerega čevlji se Branku Robinšaku ob njegovem častitljivem jubileju 35-letnega umetniškega delovanja odlično prilegajo, in uglašenemu nastopu zbora (ki je pod taktirko zborovodje Željke Ulčnik Remic edini zares stalno kakovostni člen ljubljanske opere) soočeni z dobesedno črno luknjo, ki vase posrka vse pozitivne nastavke začetnega dogajanja. Kvadrasta struktura tako še najbolj spominja na velik rdeč pralni stroj, v katerega se prostovoljno »naloži« plesalka (Neža Rus) s celotno sceno svojega plesnega vložka in dopusti, da ta centrifugira vso omamo, ki jo je dosegla pri publiki z delikatnimi gibi in imitacijo umetniške muze. Obstaja še drug možen pogled na dogajanje, ki pa je, glede na mesto objave te refleksije, popolnoma neprimeren, a skoraj gotovo, glede na umanjkanje kakršnegakoli konteksta, še najbližje prazni provokaciji scenografske zamisli. Recimo samo, da se odprtina grozeče napihne, iz hemoroidne eksplozije pa izstopi Olimpija (Nina Dominko) in samo zaradi pevkine prepričljive upodobitve ter glasovnega presežka, ki predstavlja prerani dramaturški vrh celotne opere, lahko gledalci verjamemo, da smo v ozadju opazovali magični mehanski stroj.

     

    Scenografskih in režijskih zapletov s tem še ni konec. V drugem dejanju s stropa visijo podolgovati temnordeči blagovni baloni, ki bi jih lahko še najbolj živo opisali kot suhe salame v procesu dimljenja. Le kaj simbolizirajo? Polzeči spomin, kontradiktornost, nejasnost samo, ki naj bi jo izžarevala opera? Gotovo spodbudijo gledalca k premisleku, kaj se sploh dogaja s sceno in kakšno je njeno sporočilo, s čimer ni nič narobe. Problem nastane, ko ena od »klobas« preide od premisleka o dogajanju k dogajanju samem, ko se pri spustu neposrečeno prelomi in prisili pevski par, da se ji na odru odmakne in jo odrine z roko. Iz samih manevrizmov je bilo jasno, da ne gre za predviden dogodek, zaradi česar bi se vsaj režiser že veliko prej moral vprašati, ali je »mesni vložek« sploh še vreden prisotnosti na odru. Enako bi moral premisliti o zaporedju dogajanja, saj Martina Zadro v vlogi Antonije v zadnjem dejanju ne opraviči svojega slovesa in postane to, glede na prejšnji dve, naravnost neizrazito in že skoraj dolgočasno.  V kombinaciji z Antonijo zbledi tudi Peter Martinčič kot dr. Mirakel, zaradi česar bi bilo tretje dejanje smiselno zamenjati z drugim, kjer Rebeka Radovan v vlogi Giuliette pusti veliko večji vtis. Menjava nikakor ne bi bila moteča, sploh glede na kostumografske poskuse modernizacije, ki na žalost bolj kot ne puščajo priokus pobirkov kompostiranega kiča prvih desetletji dvajsetega stoletja. Zgolj delne posodobitve so se SNG-ju že maščevale s Figarovo svadbo in Don Giovannijem, zaradi česar bi bila v celoti izpeljana modernizacija še posebej osvežujoča. Medlosti tretjega dejanja sicer ne moremo toliko pripisati pevcem kot spet scenskim talnim vložkom, za katere ni jasno, kaj naj bi predstavljali. Še najbližje verjetno pridemo z interpretacijo morja spomina, a v realnosti vse skupaj izpade kot morje cenene plastike, ki nam kvečjemu podaja sporočilo ekološke osveščenosti, pri tem pa artistom resno otežuje gibanje in s tem sam nastop.

     

    Celotno predstavo s svojimi odličnimi nastopi rešijo Nina Dominko, Rebeka Radovan in predvsem Norina Radovan, ki je v moški vlogi očitno odkrila svoj alter ego in bila pri tem na odru veliko bolj možata kot marsikateri od njenih pivskih kolegov, nato pa se je prelevila v elegantno muzo in opero pripeljala do sicer, zaradi vseh prej popisanih razlogov, ne preveč uspešnega konca. Edini premislek, ki ga Hoffmanove pripovedke po tovrstni režijski, scenografski in kostumografski obdelavi ponujajo, je, če je ljubljanska opera sploh še prva v Sloveniji, ali se je po zadnjih mariborskih uspehih in v skladu z evropskimi političnimi silnicami tudi sama ustvarjalna iskrica preselila na vzhod države.

    Sorodni članki: