• Datum objave: sobota, 8. april 2017
  • Iztok Osojnik: Hamlet

    • Založba: LUD Literatura
    • Leto izida: 2016

    Osojnikov Hamlet nima zadržkov niti zavor, njegov monolog se ne zoži na biti ali ne biti, niti ne na pisati ali ne pisati.

    Iztok Osojnik je tokrat zagrizel v Hamleta ali pa je Hamlet zagrizel vanj, kar je precej nejasno, zagotovo lahko trdimo le, da njegov pesniški subjekt v nekem trenutku dobesedno izgubi glavo (»sva šla čez pol ure z Janijem Kovačičem ponjo, / ampak je niso vrnili, / ker so rekli, da ni moja, ampak od Shakespearja«), Jure Simoniti pa na koncu pesmi komentira: »ljudje pogosto izgubijo glavo, / in jo po navadi zamenjajo za glavo kakšnega nadrealista / ali kaj podobnega«. Nemogoče je verjeti, da lahko ta pesnik z glavo nadrealista hkrati piše tako prizemljeno poezijo, zasidrano v današnji čas in prostor, pri čemer sem in tja strelja z družbeno kritiko, nikoli moralistično, s čimer nas je že zdavnaj razvadil, a vedno z obilico ostrega humorja, ki zna zasekati tja pod pas. Pa naj gre za Mira Cerarja, ki z Angelo Merkel na ramenih obišče lekarno, za obisk pri Alejandru Jodorowskem ali komentar zapisa Barbare Korun, da je v Helsinkih uporabil besedo pizda. Odštekano, odpuljeno, a vedno na mestu.

     

    Subjekt, ki je Osojnik, ki je subjekt, nikoli ne pozabi, da je pesnik. Uredniško delo hudomušno primerja z urejanjem bonsaja: »Nekoč se je zdelo, da nekaj vrši v / krošnji bonsai drevesca, / ki se krči, / cak, vejica proč, in še ena, / in zdaj malo manj vrši, / brišemo uvele duhovite vrstice, / tu vrstica tam vrstica, / in cak, pesem ven, tole vršanje ven«. Ko piše protestno pesem, se mu zapiše: »Tega že ne bom bral na protestnem / shodu, ni pa nič jasno, kaj bi sploh lahko bral tam«, spet drugič ga moti, ker ni povabljen na nobeno branje: »pišem za predal, za taščo kaščo, bi rekli, ker / se tega toliko nabira, da še muhe pocrkajo, ko morajo plezat / čez zapiske, pa imajo sferne oči za 360 stopinj / in one dlake na nogah«. Vedno se postavi nekam sredi verzov in nas motri, navrže čim več resničnih podatkov in čaka na reakcijo, kakor Hitchcock med projekcijami svojih grozljivk.

     

    Najbolj frustrira in navdušuje ravno to, da so reference tako goste, da jih je nemogoče tako hitro razbirati, sploh pa ne moreš biti nikoli prepričan, če si na navezavo res naletel ali pa si si jo izmislil, jo tja podstavil, ker bi tja sodila, vsaka pesem namreč prekipeva od novih in novih spoznanj, dejstev, informacij, domislic, vsa rešeta odpadejo in niso potrebna, česar se zaveda tudi subjekt: »Večino knjig sem prebral, to me sicer vedno znova čudi, / dejansko sem veliko večino knjig prebral, čeprav mi od tega ni ostalo veliko v glavi. Se pa prebrani stavki / pojavijo, ko začnem razmišljati o tem in onem in sedem za tipkovnico. / Zdi se, da takrat vijaki končno popustijo in / knjige zgrmijo na glavo.« Vsak verz bi lahko podrobno secirali, izvlekli iz njega prav vse skrite pomene, pa ne bi nič izgubil, obenem pa je ritem tako vihravo vehementen, da ne more biti dvoma, da je vse napisano v enem samem zamahu, brez popravkov, kar spet komentira kar subjekt sam: »nikar ne popravljaj / pesmi, sem si rekel, res postanejo bolj berljive, / ampak tudi bolj mrtve«. Pesmi se med seboj dopolnjujejo, avtocitatnost je prignana do skrajnosti, tudi to je seveda komentirano.

     

    Subjekt prav nikoli ne ostane brez besed, ne zmanjka mu tal pod nogami, večkrat pa jih spodnese. Tudi ni vedno isti subjekt, iznenada lahko preseneti delavka iz kartonažne tovarne, angažiranost pa je univerzalna, kakor je univerzalna nalezljiva energija, ki jo ustvarja hrumeč ritem. Iskanje pridevnikov je odveč, vse pridevnike Osojnik že uporablja ali pa jih je uporabil kdaj prej ali pa jih bo še uporabil. Osojnikov Hamlet nima zadržkov niti zavor, njegov monolog se ne zoži na biti ali ne biti, niti ne na pisati ali ne pisati, vprašanje smotrnosti pisanja je že zdavnaj razrešeno, prečrtano, pozabljeno, in tako kot pri Hamletu na koncu ostane le tišina, tako pri Osojniku ostane poezija.

    Sorodni članki: