• Datum objave: sobota, 20. junij 2015
  • Iztok Mlakar: Pašjon

    • Premiera: 5. 6. 2015, Gledališče Koper (24. 9. 2015, SNG Nova Gorica)
    • Režija: Vito Taufer
    • Igrajo: Iztok Mlakar, Iztok Udir, Radoš Bolčina, Igor Štamulak, Gorazd Žilavec, Rok Matek, Tjaša Horvat, Matija Rupel/Nejc Cijan Garlatti
    • Instrumentalni trio: David Trebižan, David Šuligoj, Roman Kobal

    O vsebini Pašjona lahko sklepamo že iz naslova: svetopisemska tematika, posredovana skozi primorska narečja, in značilen Mlakarjev humor, ki se pogosto razodeva skozi songe.

    Gledališko sezono 2014/2015 so v Gledališču Koper zaključili z razprodano dvorano, kar je že tradicija pri vsaki novi postavitvi dramskih tekstov naveze Iztok Mlakar Vito Taufer. O vsebini Pašjona, ki je bil ustvarjen v koprodukciji s SNG Nova Gorica, lahko sklepamo že iz naslova: svetopisemska tematika, posredovana skozi primorska narečja, in značilen Mlakarjev humor, ki se pogosto razodeva skozi songe. Ta napoved se je do potankosti uresničila, brez večjih presenečenj.

     

    Svetopisemsko zgodbo o Jezusovem življenju je Mlakar sicer dokaj izvirno priredil – tako na primer med zadnjo večerjo ne spremljamo Jezusa in apostolov, pač pa pogovor žensk v kuhinji, iz katerega izvemo vse o Jezusu in apostolih. Nasploh avtor teksta priznava, da mu je Nova zaveza ponujala obilo komedijantskih nastavkov, in prepričan je, da je tudi Jezus sam moral imeti odličen smisel za humor (Gledališki list). Škoda, da tega Mlakar ni bolj izkoristil, saj je situacijska komika na mestih delovala precej izrabljeno – tako na primer v prizoru, ko Jezus po čudežu ustvari kruh in ribe, s katerimi bi rad nahranil množico, eden izmed revežev pa vztrajno zahteva »prasca«, ali pa ko hrom slepca usmerja dobesedno v drek in to sproža salve smeha v dvorani.

     

    Igralci so se izmojstrili v različnih primorskih narečjih, nekateri jih imenujejo kar »mlakarščina«, z izjemo Jezusa, ki je govoril zborno knjižno. V določenih prizorih je bil že narečni govor sam dovolj za komičen učinek. Izpostavljam prepričljivo igro Igorja Štamulaka in Gorazda Žilavca, posebej v prizorih, ko sta prevzela negativni vlogi Farizeja in Saduceja, ki v Mlakarjevi priredbi predstavljata »narodno elito«. Poleg igralcev je bil na odru ves čas prisoten izvrsten instrumentalni trio v sestavi Davida Trebižana, Davida Šuligoja in Romana Kobala.

     

    Iztok Mlakar poetiko svojih najodmevnejših glasbenih »hitov« brez težav prenaša na oder, kar je dokazal tudi s Pašjonom, kjer se replike gradijo v verzih, občasno pa tok hitrih dialogov prekinejo songi. Po obliki in tematiki uprizoritev spominja na kultni film Monty Python in sveti gral (»Montey Python and the Holy Grail«), ki je ob premieri leta 1975 doživel mnoge napade s strani Katoliške cerkve. Ustvarjalci Pašjona se česa takega nimajo bati (katoliški fanatiki izvzeti), saj uprizoritev ostaja na nivoju zbadljivosti, ki je občasno sicer neokusna, nikoli pa žaljiva. Ravno ta previdnost pa predstavi žal bolj škodi kot koristi, saj se kljub poskusom družbeno-politične aktualizacije ne dvigne nad nivo zabavljaškosti.

    Sorodni članki: