• Datum objave: sreda, 6. februar 2019
  • Ivor Martinić po filmskem scenariju Luchina Viscontija, Enrica Mediolija, Nicole Badalucca: Somrak bogov

    • Premiera: 21. september 2018, SNG Maribor
    • Režija: Dalibor Matanić
    • Dramaturgija: Ivor Martinčić
    • Scenografija: Marko Japelj
    • Igra: Petja Labović, Nataša Matjašec Rošker, Uroš Fürst, Kristijan Ostanek, Davor Herga, Eva Kraš, Timon Šturbej, Žan Koprivnik, Miloš Battelino

    Vse bizarno, kar se dogaja okoli nas, je včasih razumljeno kot igra – mogoče malo bolj groba kot po navadi. Vse je le igra, dokler se ne razraste v zlo in je ni več moč ustaviti.

    ZATO SE ZA DRUŽINSKO MIZO NIKOLI NE POGOVARJAJMO O POLITIKI

     

    V Cankarjevem domu se je nedavno zaključil festival Maribor je naš, s katerim tudi v Ljubljani lahko obeležujemo stoto obletnico delovanja SNG Maribor. Festival nam je ponudil širok nabor odrske ustvarjalnosti iznad dravskega nabrežja, zato le namenimo nekaj besed tudi temu.

     

    Pred nekaj dnevi ste si tako lahko prebrali kritiko baletne predstave Peer Gynt, v okviru festivala pa si je bilo možno tudi ogledati Smrt v Benetkah, Kekca, Verdijevo Aido in Puccinijevo Turandot, ali pa ste se lahko udeležili pogovornih večerov, ki jih je pripravljal Tone Partljič. Vsekakor so v Cankarjevemu domu toplo sprejeli svoje štajerske kolege. Ti namreč vsako leto gostijo veliko število ljubljanskih produkcij na Borštnikovem srečanju – tukaj pa se računica tudi ustavi. Ti meni, jaz tebi, pa čeprav je za to potreben skoraj svojevrsten abonma šele ob posebni obletnici. Gostovanja v Ljubljani so venomer dobra sprejeta in prekinjajo linijo slovenceljske centristične miselnosti, kjer lahko dobre produkcije nastajajo le znotraj ljubljanske obvoznice (čeprav so nekateri obrazi isti v LJ in MB) ali znotraj velikih produkcijskih hiš. Vendar je to že druga zgodba, zgodba lanskoletne kvalitetne in raznorodne selekcije Borštnikovega srečanja, za katero upamo, da se nadaljuje tudi v naslednjih letih.

     

    Večdnevni nabor dogajanja iz SNG Maribor je sklenila predstava, ki naj bi veljala za finale festivala. Predstava Somrak bogov je nastala kot odrska priredba po filmskemu scenariju slovitega filma Luchina Viscontija iz leta 1969. Sicer pa je le-ta nastala po navdihu Wagnerjevega Somraka bogov. Tokratna podoba zgodbe, ki jo je spisal hrvaški dramatik Ivor Martinić, je skoncentrirano dogajanje okoli družinske mize, skupaj z režijo hrvaškega režiserja Daliborja Matanića pa se predstava fokusira na že prisotne, tleče demonske vzgone članov družine, ki pa jim politične okoliščine dolijejo olje na plamen, da zagorijo v popolnem plamenu in požgejo, kar je še človeškega okoli njih.

     

    Kovinarski imperij družine von Essenbeck se nahaja pred prelomno točko. Na rojstnodnevni zabavi barona Joachima von Essenbecka (Miloš Battelino) se odloča o nasledstvu imperija. Kakor velja za vsako družinsko srečanje, je tudi pri von Essenbeckovih napeto. Nestrinjanja, zamere, maščevanje in razprtije potencira tudi politična situacija – nacisti se povzpenjajo na pozicije moči, prav tako pa visi v zraku vprašanje podpore vladi. V ozadju ves čas tli ogenj v velikanski industrijski peči, igralci pa se ves ta čas spretno gibljejo okoli osrednjega scenografskega predmeta: mize (scenografija: Marko Japelj). Nad in pod njo pri predstavi vidimo vse, kar se dogaja na odru, tudi s pomočjo drugega elementa in sicer kamere, s katero von Aschenbach (Kristijan Ostanek) snema dogajanje in ga sproti projecirana na platno zadaj. Mogoče bi videli še več, če le ne bi pri dotični predstavi zatajila tehnologija.  Tudi mrtvi se po smrti le umaknejo na rob in nemo obsojajo kar je izrečeno in kar ni – kar se dogaja nad ali pod mizo in vse bi bila zajela delujoča kamera.

     

    somrak_bogov_vmesna1

     

    Nataša Matjašec Rošker, ki upodobi lik baronice Sophie von Essenbeck, je edina, katere lik je tako močno izgrajen, da se zdi, kot da je rojena za to, da plava med tem vse bolj poglabljajočim razvratom. Družinska saga se radikalizira, dejanja so okrutnejša in z vsakim odprtjem šampanjca/pokom puške umre še en šibek člen, dokler na poti baronice ne ostane le še njen lastni sin. Protipol vsem aristokratom in laskavim besedičenjem predstavlja iskreno drugačen Martin von Essenbeck (Petja Labović), ki je tudi edini, ki kostumografsko izstopa iz buržoazne družine (kostumografija: Leo Kulaš). Njegovo opazno trans-gejevstvo je edino, ki mu zgodaj v otroštvu ne zaveže kravate okoli vratu, saj je tudi on sprva nepomembna šahovska figura v družinski inštituciji. Tako, kot to opazi že  baron Konstantin, se mu je vse dovoljevalo, nihče pa ni opazil, kdaj in kako je to postalo škodljivo – dokler njegova dejanja v slepi ljubezni niso začela kositi duše.

     

    Iz vse te gmote simbolov in besedičenja na koncu izstopita Martin in von Aschenbach, katerega perspektivo bi morali spremljati skozi (v tej uprizoritvi pokvarjeno) kamero. Z zatajitvijo tehnike se je izgubila tudi  njegova ves čas prisotna perspektiva, ki sicer nosi močno pomensko funkcijo. On je poosebitev nacizma, ki se je zažrl v družino. In on je ta, ki je za politične namene manipuliral in razpihal v ozadju že dolgo prisotno zlo.

     

    Tako je v predstavi glavna Martinova šibkost pravzaprav slepa ojdipovska ljubezen do matere. Njegov srd in deprivacija nravi, ki na koncu pokončata celotno družino, ni posledica njegovega prejšnjega t.i. razvratnega obnašanja, temveč je posledica jeze in razočaranja nad spoznanjem, da je le igračka v materinih oblastiželjnih rokah.

     

    Navkljub tehnološki zatajitvi in nekoliko zmečkanem stopnjevanju dogajanja  predstavi Somrak bogov skozi izčiščeno simboliko in jasno sporočilnostjo uspe sprožiti nekaj premišljanj o aktualni družbeni situaciji. Sovraštvo vzplamti in se zaleze v vse pore, če mu to pustimo. Najsi bodi slepa ali iskrena ljubezen je prav tako lahko žrtev zle manipulacije, tudi če ji pustimo, da deluje na vidiku vseh. Zla se ne da izkoreniniti. Je venomer prisotno. Mirno tli, kakor tli ogenj v peči, ki ga v miru lahko ogledujemo skozi celotno predstavo. Vse bizarno, kar se dogaja okoli nas, je včasih razumljeno kot igra – mogoče malo bolj groba kot po navadi. Vse je le igra, dokler se ne razraste v zlo in je ni več moč ustaviti. Recenzijo lahko zaključimo s citatom iz Ode radosti, ki se zasliši tudi ob koncu predstave.

     

    O, bratje, nikar teh zvokov,

    temveč vse bolj milo pesmico zapojmo,

    in vse bolj radostno!

          Oda radosti (prev. Smiljan Samec)

    Sorodni članki: