• Datum objave: sobota, 11. marec 2017
  • Ivana Djilas: Hiša

    • Avtorica: Ivana Djilas
    • Založba: Cankarjeva založba
    • Leto izida: 2017

    Hiša ni samo zgodba o kreditu. Je tudi kritika potrošniške družbe, ki vse razen plačila želi takoj. Je zgodba o sanjah, na katere so nas »navlekli«, saj je pač treba imeti kariero, hišo, otroke, psa, kljub temu da si nič od tega ne moremo privoščiti.

    Če bi povprečno odraslo osebo povprašali o tem, kaj vse poseduje, verjetno ne bi omenila kredita ali stopnje dosežene izobrazbe, pa ne zato, ker ju ne bi imela. Na zadnji platnici Hiše po drugi strani lahko preberemo ravno to – da je njena avtorica, gledališka režiserka Ivana Djilas, med drugim lastnica hiše, kredita in magisterija. Trpek humor, ki ga zaznamo, še preden začnemo z branjem, se nadaljuje skozi celotno pripoved o družini, ki si ne more več privoščiti kredita za hišo, v kateri živi, zato glavni projekt postane, kako le-to prodati.

     

    Zahvaljujoč lahkotnemu tonu in nekoliko komičnim pripovedovalkinim pripombam je sicer resni tematiki odvzeta določena teža – bralec roman lahko brez kakršnih koli težav prebere v enem samem večeru, saj vanj dobesedno pade. Najprej zahvaljujoč trpkemu humorju, s katerim avtorica obravnava temo, ki je blizu skoraj vsakemu sleherniku (kdo pa danes nima kredita?), nato pa še zato, ker je Hiša pravzaprav le podaljšek in poglobitev avtoričine odmevne kolumne Zgodba o neuspehu, ki je bila v Mladini objavljena pred približno dvema letoma, in torej vsaj delno govori o realnih dogodkih.

     

    A Hiša ni samo zgodba o kreditu. Je tudi kritika potrošniške družbe, ki vse razen plačila želi takoj. Je zgodba o sanjah, na katere so nas »navlekli«, saj je pač treba imeti kariero, hišo, otroke, psa, kljub temu da si nič od tega ne moremo privoščiti, prav velike izbire pa tako ali tako sploh nimamo: »Kako nezrelo je v prvem polčasu sprejeti odločitve za celo življenje in biti ob tem prepričan, da se boš z njimi strinjal naslednjih trideset let.«

     

    Tematika romana bo torej nedvomno pritegnila širok krog bralcev, ob čemer bodo nekatere morda zmotile določene nedoslednosti. Recimo odnos med pripovedovalko in njenim možem, za katera včasih mislimo, da sta pravi tim, spet drugič, da nekaj konkretno škriplje – kakšna  je stvar v resnici, pa nikoli ne izvemo, saj odnos ni poglobljen in razdelan, ampak je tam le zato, da ga mimogrede opazimo, podobno kot lepo pospravljeno hišo. Zgolj opazi ga tudi pripovedovalka, ki se ji v paniki s prodajo hiše tako mudi, da se cel njen miselni svet vrti le okoli tega in seznamov, ki jih je v romanu kar nekaj, a nastopajo v le funkciji zabave.

     

    Podobno moteča je nosečnost pripovedovalke ali pa zadnji pripetljaj s švicarskimi franki, ki ga, da ne pokvarim bralskega užitka, ne bom podrobneje opisovala. Oba se zgodita tako rekoč iz nič, zaradi česar ima bralec lahko občutek, da sta bila v zgodbo vstavljena naknadno – da bi se pač še nekaj zgodilo.

     

    Hiši podoben je v določenih ozirih tudi Ljubezenski roman hrvaške avtorice Ivane Sajko; tudi tukaj imamo umetniški par (ona igralka, on pisatelj), ki si svojega življenja in stanovanja ne more več privoščiti, zaradi česar ljubezenska čustva počasi uhajajo iz gnezda tako hitro kot denar iz njunih žepov. Če je v Hiši torej v ospredju prodaja le-te, kar je opisano v izrazito lahkotnem tonu, je v Ljubezenskem romanu vse skupaj prikazano veliko bolj brutalno in iskreno, pri čemer je v fokusu ves čas odnos med glavnima junakoma. Ker biti brez prebite pare je pač resna stvar, pa če se še tako pretvarjamo. In če se še tako pretvarjamo, je resnica ta, da bo Hiša nedvomno privabila ogromno bralcev, a bo za razliko od zgornjega romana učinkovala po principu, ki je v nekoliko spremenjeni obliki znan tudi junakom romana; kupiš takoj, prebereš takoj, razmišljaš o tem pa kdaj drugič. Ali sploh nikoli.

     

     

    Sorodni članki: