• Datum objave: sreda, 23. marec 2016
  • Ivan Kožarić: V čudovitih razlikah enotnost!

    • Kdaj: 23. februar - 10. april 2016
    • Kje: Mestna galerija Ljubljana

    V ljubljanski Mestni galeriji si je moč ogledati razstavo umetnika Ivana Kožarića, najpomembnejšega hrvaškega sodobnega ustvarjalca. Že od nekdaj je težko razumljiv, saj vedno znova dokazuje pravilnost svoje trdive: “Umetnost je vedno nekaj drugega!"

    Razstava je nastala v sodelovanju z zagrebškim Muzejem sodobne umetnosti s kustosinjo Radmilo Ivo Janković in Matejo Podlesnik iz Mestne galerije. Obsega preko 200 razstavnih elementov (skulptur, risb, slik, grafik, ready-madeov, fotografij,…) in je razdeljena na določene vsebinske sklope.

     

    Ti so deljeni na zlato-bele slike in kipce enakih barv, serijo Blowing up the Energy, sklop zase pa so tudi tri fotografije nenavadnih urbanističnih posegov umetnika. Povsod je mogoče videti tudi Kožarićevo značilno uničevanje platen, ki je približano predstavljeno v posnetku na majhnem ekranu, obdanem z belimi raztrganimi platni. Sklop zase zagotovo predstavljata rdeč in moder koš za smeti, vsak na svoji strani nižje pregradne stene, kjer je eden brez dna, drugi pa napolnjen s smetmi. Dodatno nenavadnost pa razstavi dodajo tudi na klopi razstavljene prazne embalaže, napolnjene s papirjem, ki nasprotujejo dodelanim elegantnim kipom in preciznim slikam v drugih prostorih.

     

    Najenotnejši sklop predstavlja pet slik večjih formatov v beli in zlati barvi, ki se povezuje s kipci v enakih barvah na nizkem belem podstavku, tako da je gledalčev pogled usmerjen navzdol. Za Kožarića je značilan pogosta uporaba bele in umazano zlate barve, izstopajo pa tudi dela v intenzivnih modrih, zelenih in toplih odtenkih.

     

    Moč barve je na razstavi najbolj izražena v treh slikah močno zelene barve, ki ne deluje več naravno, temveč gledalca nekako odbija od gledanja. Prav tako je barva velikega pomena v seriji Blowing up the Energy, predvsem pri eni od slik, kjer razpršeni rumeno-oranžni odtenki obdajajo bel krog na sredini, ki ga je Kožarić izrezal iz platna. Kreacija deluje kot prikaz simbolične odstranitve bistva, najintenzivnejšega dela energije. S podrobnim opazovanjem ugotovimo, da bi manjkajoči del platna lahko razneslo, če bi tam ostal. Trganje in razrezovanje umetniških platen je sicer umetnikova redna praksa in tudi na tej razstavi se pojavljajo dela z izrezanimi deli ali zgolj bela (neposlikana) raztrgana platna.

     

    V postavitev sta vključena tudi dva krajša videoposnetka. Eden izmed njiju prikazuje Kožarićevo uničevanje umetniških platen, z namenom ustvarjati “brez okvirjev”, medtem ko drugi posnetek temelji na selitvi njegovih del v Galerijo Zvonimir in postavljanje slednjih v nov prostor. Kožarić se je v postopku selitve odločil razstaviti kar celoten atelje in nekatere razstavne elemente pustiti v ovojih, postavitev izdelkov v galeriji pa je bila prav tako posledica naključja. S takšnimi dejanji, prepletenimi z likovno dodelanostjo del in s premišljeno vsebino, je Kožarić uspel spremeniti poti in premakniti meje povojne umetnosti 20. stoletja.

     

    Veliko pozornosti zagotovo pritegne soba s polno steno barvnih risb in slik, ki delujejo razigrano, celo malo naivno, saj so določene risbe preproste, takšne kot bi ji narisal otrok, vendar prav zaradi tega toliko bolj iskrene.

     

    Kožarićeva izbira naslovov navdušuje. Nekateri v posamezniku vzbujajo globok občutek pomirjenja, ob pogledu na sliko pa se občutenje še poglobi. So skrbni izbrani in prijetni, saj mu vedno uspe povezati besede s sliko ali skulpturo, kar je redek trend dandanašnjih ustvarjalcev. Spet drugi naslovi gledalca nasmejijo in razkrijejo izzivalni del umetnika. Primer slednjega je zagotovo naslov kipa ženske Spomin točajki, ki je del sklopa treh fotografij, ki predstavljajo Kožarićeve ideje posega v urbano okolje.

     

    Prostori Mestne galerije so namenjeni pripovedavanju zgodb in tokrat so povedali tudi Kožarićevo. Razdelitev razstavnih eksponatov v posamezne sobe v dveh nadstropjih omogoča gledalcu boljšo preglednost nad deli, posledično pa že ustvarja zaključene sklope ustvarjalčevega opusa. Gledalec tako v vsaki sobi odkrije novo plat umetnika in tako vedno znova vstopi v novo pripoved, ki ima svoj namen.

     

    Umetnost je redka ptica”, vendar Kožarićeva dela ta redka ptica vsekakor so. Divje, udomačene, majhne in velike. Izmišljene in tiste čisto pristne. Ptice vseh vrst, ki letajo onkraj okvirjev do sedaj znanega (umetniškega) sveta in prodirajo v nove, neraziskane prostore.

    Sorodni članki: