• Datum objave: petek, 11. marec 2016
  • Inherent Vice

    • Režija: Paul Thomas Anderson
    • Igralska zasedba: Joaquin Phoenix, Josh Brolin, Katherine Waterston
    • Datum izida: 9. januar 2015 (ZDA)
    • Ocena: 5/10

    Četudi je film ekranizacija postmodernističnega romana, kar vsaj delno opravičuje kaotičnost, njegove nedoumljive pripovedi igra, režija in nenadni izbruhi humorja ne morejo povsem rešiti.

    Obstajajo filmi, ki od gledalca zahtevajo neprestano zbranost, med drugim Osumljenih pet (The Usual Suspects, 1995) in Memento (2000), lanski Inherent Vice pa je, kot denimo Kako je propadel svet (Southland Tales, 2006), katerega vizija na trenutke morda intrigira, a je v splošnem tako kaotična, da iz nje ne gre izvleči ničesar oprijemljivega, ali Kotlar, krojač, vojak, vohun (Tinker, Tailor, Soldier, Spy, 2011), ki naj bi bil z največjo previdnostjo sestavljena uganka, a glede tega po ogledu marsikdo ni povsem prepričan, eden tistih filmov, pri katerih tudi poglobljeno spremljanje ne zadošča. Zdi se kot nekakšna zmes zadnje dvojice, gre pa še korak dlje in se gledalčevim prizadevanjem privoščljivo, a obenem skoraj ljubeče nasmiha, kot bi se režiser hotel z njim sprva malce pozabavati, postopoma pa ga pomiriti ter mu razkriti, da ga dizorientira nalašč.

     

    Nov film izjemno nadarjenega Paula Thomasa Andersona (Vroče noči, Magnolia, Tekla bo kri, Gospodar) se lahko pohvali z odlično igro, izvrstno režijo, ob kateri imamo občutek, da smo se zares znašli v letu 1970, in nekakšno neponovljivostjo, vse našteto pa pomaga le deloma, saj bi lahko med drugo in tretjo črko prve besede njegovega naslova brez kančka slabe vesti vrinili »co«. Glavna težava se namreč skriva v tem, da povzetek vsebine pri večini gledalcev najbrž ne bo segel občutno dlje od enega stavka: »Zasebni detektiv raziskuje izginotje nekdanjega dekleta.« Ker je informacij ogromno, vsakih nekaj minut pa je predstavljen nov lik, se zdi, da bi se morali za razumevanje filma podati na preiskavo, podobno tisti, izpeljani v njem. Ležeren, okajen protagonist Larry »Doc« Sportello se je loti z vnemo in zagnanostjo, ki sta primerljivi le s tistima Jeffa »The Duda« Lebowskega. Ker še zdaleč ne gre za resnobno kriminalko, temveč za stoner komedijo, omamljenosti pri najboljši volji ni moč odsvetovati. Drugega nam tudi ne preostane: četudi je film ekranizacija postmodernističnega romana, kar  vsaj delno opravičuje kaotičnost, njegove nedoumljive pripovedi igra, režija in nenadni izbruhi humorja ne morejo povsem rešiti. »That’s just, like, your opinion, man.«

    Sorodni članki: