• Datum objave: ponedeljek, 5. februar 2018
  • Igra prestolov (Game of Thrones, 7. sezona)

    • Ustvarjalca: David Benioff in D. B. Weiss
    • Igralska zasedba: Emilia Clarke, Kit Harrington, Peter Dinklage, Lena Headey, Sophie Turner, Maisie Williams, Nikolaj Coster-Waldau
    • Datum izida: 27. avgust 2017
    • Ocena: 7/10

    Epska saga v svojih zadnjih poglavjih izgublja nepredvidljivost in ostrino, a ohranja smisel za spektakel in prebliske pretekle briljance.

    Recenzirati Igro prestolov (Game of Thrones, 2011–) je svojevrsten izziv, ker gre za veliko več kot le serijo. Gre za globalni kulturni fenomen, ki je mnogim spremenil pogled na fantazijski žanr, bil pomemben del revolucionarnega začetka zlate dobe televizije, ponovno definiral koncept »knjige, ki je ni mogoče posneti«, premikal številne meje tistega, česar naj bi se dalo sproducirati v okviru televizijske serije, podrl večino pomembnih rekordov v številu prejetih Emmyjev in tokrat, sedmo leto zapored milijone gledalcev po svetu vsak teden držal na robu naslonjača v napetem pričakovanju, kateri spektakularen obrat ali nepričakovana smrt jih čaka tokrat. Prav zaradi naštetega je potrebno ob kritični presoji Igre prestolov upoštevati več zunanjih faktorjev, do katerih še pridemo.

     

    Ne glede na to pa se tokratna sezona zdi drugačna kot prej, na trenutke celo kot da bi gledali drugo serijo. Če je šesta sezona skozi spektakel še lahko maskirala občasne scenaristične spodrsljaje, se je sedma v njih prevečkrat izgubila. Zapleti so postali manj predvidljivi, dialogi manj dodelani, liki manj kompleksni, obrati le dvojni namesto trojnih in v vseh bitkah in kaosu ni umrl niti en zares ključen lik. Če se je ob medli prvi epizodi zdel kot iracionalen strah, je preostalih pet potrdilo prvi impulzivni sum; serija je izgubila velik del svoje ostrine. Postala je bolj premočrtna, komercialno naravnana, »hollywoodska«.

     

    image

     

    Pomanjkanje ostrine posebej bode ravno zato, ker sta ostrina in nepredvidljivost zaščitni znak serije. Igra prestolov si je skozi šest sezon skonstruirala unikatno fantazijsko realnost, ki ni bila podobna skoraj ničemur, kar smo prej videli na televiziji. Navidez glavni liki so umirali nesrečnih in krvavih smrti, drugi so se iz antagonistov razvili v tragične heroje, meja med dobrimi in zlimi je bila tenka in zabrisana. Ko začne fantazijska zgodba kršiti pravila, ki si jih je sama postavila, je upad kvalitete moč zaznati hitro. Problem tako ni le v številnih rešitvah glavnih junakov iz smrtno nevarnih situacij, ki razdirajo napetost serije (Jon Snow, ki se utaplja, obkrožen z vojsko ledenih zombijev, a kljub temu preživi), ampak tudi v nenadni sposobnosti vseh likov, da izjemno hitro potujejo po krajih namišljenega sveta serije.

     

    Potovanja likov so subtilen, a pomemben del krute realnosti sveta Igre prestolov. V prejšnjih sezonah je na primer eno plutje z ladjo ali naloga, na katero je bil lik poslan v drugo mesto, trajala več epizod. V tem času je lik lahko nekaj doživel, se spremenil ali pa mu je pretila nevarnost – spomnimo se na primer številnih pustolovščin Arye in Psa v rečnih deželah ali Tyrionovega popotovanja po Essosu. Svet serije je bil pust in trd in enako nevarno je bilo potovanje po njem. Opuščanje realistično dolgotrajnega potovanja tako odstrani velik del temačnega realizma kot pomembne teze serije, da imajo vsa dejanja svoje posledice. Če je nekoč na primer Robb Stark svojo ljubezen do napačne ženske plačal s svojim in njenim življenjem, lahko tokrat Cersei preprosto razstreli del lastnega mesta in umori med ljudstvom oboževano kraljično Margaery skupaj z njeno celotno družino, ne da bi kdorkoli od prebivalcev mesta trenil z očesom.

     

    3277419-3d5d6374db2623cebd71507ac6b89ae2d7513da2d5b23273de3c6b8216721ae8ef6b81b051f29f8c567ae6d71b2ad8bb

     

    Večjo linearnost in predvidljivost serije lahko najdemo v številnih pripetljajih sedme sezone. Jon in Daenerys se zaljubita brez igralske kemije in s (za serijo, znano po eksplicitnih prizorih spolnosti) prav smešno kratkim ter nerodnim prizorom spolnega odnosa. Arya in Sansa v drugi polovici sezone igrata nekakšno igro v popolnem neskladju z njunima likoma, medtem ko njun brat Bran postane stroj za ekspozicijo, njun stric Benjen pa že drugič v seriji le hipna deus ex machina. Potencialno zanimiv zlikovec Euron Greyjoy nima nikakršne realne vloge v zgodbi, za nekoč izjemno privlačna Varysa in Mezinčka pa se zdi celo, kot da sta preveč kompleksna lika, da bi ju scenaristi obvladovali in sta posledično preprosto potlačena v pasivna opazovalca, s posebej nezadovoljivim koncem zgodbe Petyra Baelisha. Hollywoodskost sezone doživi vrhunec v predzadnji epizodi, ko se številni liki, ki so glede na realistični kontekst popolnoma nepotrebni – Gendry, Jorah (ki ga povsem slučajno ozdravi Sam, kateremu je prav Jorahov oče rešil življenje!), Thoros in Beric Dondarrion –, vsi skupaj znajdejo na nekakšni samomorilski misiji za Zidom, kljub temu, da sam cilj naloge bolj spominja na Harryja Potterja kot Igro prestolov, poleg tega pa za nobenega od njih, razen Jona in Tormunda, ni zares smiselno, da bi bil tam.

     

    706-pic-1

     

    Tudi vizualno serija deluje bolj izčiščena in spolirana, kot da bi ustvarjalci popolnoma pozabili na umazan in grob pridih začetnih sezon; Euronov nenadni napad z ladjami v drugi epizodi, na primer, glede na kričeče svetlobne kontraste in prekomerno animirane groteskne detajle diši po zaključku filma Batman proti Supermanu (Batman v Superman: Dawn of Justice, 2016). Ko smo ravno pri spektaklu, pa navsezadnje ne gre zanemariti pozitivnih vidikov serije, ki slednjo vsekakor ohranjajo nad povprečjem. Posebni učinki, scenografija, kostumografija, glasba in tudi igra večjega dela zasedbe (posebej Lannisterji) je še zmeraj na vrhunskem nivoju. Izjemen prizor v četrti epizodi, ko Daenerys napade vojsko Lannisterjev s svojim zmajem, je kombinacija fenomenalnega tako glede na surovo, dih jemajočo in brutalno akcijo kot na moralno kompleksnost dogajanja in nasprotje dveh miselnih polov v Jaimeju in Daenerys, kombinacija, ki jo v taki intenzivnosti na televiziji zmore malokatera druga serija kot Igra prestolov.

     

    Najbolj navdušujoča je prav zadnja epizoda, ki si zaradi daljšega trajanja pusti več časa za dialoge in pomiri po zares superherojskem razvratu predzadnje. Prizor med še nikoli tako hudobno in agresivno Cersei ter Tyrionom predstavlja prvi trenutek po dolgem času, ko Tyrion preseže nedavno pridano vlogo komične karikature. Ta briljantno odigran in napet dialog nas poleg Jaimejevega odhoda iz Kraljevega pristanka (njegova zgodba je še ena izmed redkih, ki vsaj delno ohrani kompleksnost in karakterno rast, na kakršno smo navajeni) nas prav sladko spomni na zlate čase preteklih sezon. Povsem zadnji prizor sezone, ko čudovito pošastni ledeni zmaj s svojimi modrimi zublji podre del Zidu in neživo vojsko popelje proti jugu, pa vzbudi strah in grozo, primerljivo tisti ob prvih srečanjih z zloveščimi Belimi hodci v prvih nekaj sezonah.

     

    ww

     

    Če strogo matematično pretehtam pluse in minuse, je jasno, da serija ni več tako zanimiva, presenetljiva in revolucionarna, kot je bila. A vendar je treba, kot rečeno, vzeti v zakup nekaj faktorjev zunanjega konteksta. Prvič, serija je v svoji predzadnji sezoni – in ohranjanje neizmerno visokih standardov, ki jih je sama oblikovala, je za tolikšen čas sam po sebi velik dosežek. Drugič, če je bilo povprečno število gledalcev v prvi sezoni 2.5 milijona na epizodo, je bilo povprečje v letošnji 10.2 milijonov. Serija se je čez leta prilagodila povpraševanju večje baze oboževalcev in kljub temu, da to vsekakor ni opravičilo za upad kvalitete, najdemo na Facebooku marsikateri komentar, ki se je pritoževal nad zadnjo epizodo, češ, da »so se preveč pogovarjali«, kar kaže, da so za spremembe odgovorni tako ustvarjalci kot gledalci, tako prodajalci kot povpraševalci. Tretjič, tokrat smo spremljali le sedem epizod namesto desetih, gre pa za zaključne korake izjemno dolge epske sage, tako da je logično, da ne spremljamo več toliko smrti pomembnih likov ali kompleksnih zapletov in preobratov, saj se zgodba počasi ter postopoma vendarle mora odplesti in osredotočiti na končno usodno soočenje proti vojski Belih Hodcev, pravim antagonistom serije (ali pač?).

     

    image (1)

     

    In četrtič ter najpomembneje, serija se ne orientira več po izvirnih knjigah, ker preprosto še niso napisane. Že v ponekod medli peti sezoni smo lahko opazili, da scenaristi materiala ne črpajo več zgolj iz knjig, ampak ga pišejo sami po nekaj orientacijskih kazalcih Georga R. R. Martina. Že v osnovi naj bi Igra prestolov bila adaptacija knjižnega dela, ki ga zaradi svoje kompleksnosti in velikopoteznosti naj ne bi bilo mogoče posneti, sedaj pa ne gre več le za adaptacijo neposnemljivega, ampak celo za globalno oboževano epopejo. Delo scenaristov bi kakopak lahko bilo veliko boljše, a hkrati moramo razumeti, da se ga ves čas primerja z neprimerljivim.

     

    Koliko »opravičil« konteksta je mogoče vzeti v zakup, je odvisno le od posameznika. Razumljivo je torej biti zagrenjeni cinik, ki trdi, da serija ni enako kvalitetna že od četrte sezone, kot navidez naivnejši gledalec, ki spremembe sprejme in brez preglavic »potrpi« še teh nekaj zadnjih epskih poglavij. Vendarle gre za Igro prestolov.

    Sorodni članki: