• Datum objave: torek, 9. oktober 2018
  • Hiromi Kawakami: Aktovka

    • Založba: Mladinska knjiga
    • Leto izida: 2018
    • Prevod: Iztok Ilc

    Roman bi lahko brali kot kritičen prikaz sodobnega japonskega življenja, a se mi zdi takšno branje nasilno, prej je prijetno kot kritično. Mnogo bolj spominja na filme Kore-ede kot na romane Ryuja Murakamija.

    Skoraj vseh tistih nekaj japonskih romanov, ki sem jih imel možnost prebrati v slovenskem ali angleškem prevodu – ozek izbor del Kawabate, Mišime, Oeja, Enda, Šige, Yoko Ogawe, Hiraida, obeh Murakamijev in zdaj Hiromi Kawakami –, si deli, v večji ali manjši meri, skupno lastnost, prepričanje, da je v večini primerov najbolje skomigniti z rameni in pustiti stvarem, življenju svojo pot. To se kaže v njihovem tihem, umirjenem pisanju, ki iz življenja reže kose pravilnih oblik in jih podaja bralcu, ter hkrati v obremenjenih in brezbrižnih likih. Kot bi vsi delili ugotovitev Hiromi Kawakami, večkrat nagrajene sodobne japonske pisateljice, iz eseja Modra luna (2014), kjer zapiše, da je pisanje fikcije v resnici razmišljanje o smrti. Gledanje s perspektive, s katere se zdijo »besede, življenja … tako zelo krhka, majhna in nepomembna«. Bivanje začasno in dragoceno hkrati. To jim, likom japonskih romanov, ki sem jih bral, njihovim piscem, predvsem pa Tsukiko Omachi, pripovedovalki romana Hiromi Kawakami Aktovka, ki je izšel leta 2001 in bil letos preveden v slovenščino, verjetno dovoljuje ambivalenco – hkratno skrbnost za detajle in (vsaj navidezno) indiferentnost do dogajanja.

     

    Večino besed zato Kawakami nameni stvarem. Začne sicer rahlo opotekajoče. Morda zaradi prevoda, nekaj okornih formulacij – »v gimnaziji me je imel japonščino«, »po starosti sva si bila več kot trideset let narazen«, »posnemala profesorja in natakalo od zgoraj, ampak kar veliko sem polila« –, za katere pa bi lahko okrivili tudi najstniško malomarnost, raztresenost, s katero se pripovedovalka še vedno kdaj loteva vsakdanjega življenja. Kot pravi sama, ko se primerja s Takashijem Kojimo, bivšim sošolcem, ki ga po naključju ponovno sreča in jo povabi na potovanje: »Po drugi strani jaz verjetno še nisem zares ‘odrasla’. V osnovni šoli sem bila zelo odrasla. V srednji šoli pa sem sčasoma postala manj odrasla. Ko je preteklo še več časa, sem se čisto pootročila.« Takashi ji je všeč, njegovo povabilo bi rada sprejela, a se ne more pripraviti do tega. Ob njem ji je hkrati nelagodno, počuti se, kot da ne spada v njegov svet »odraslih oseb«, svet popolnega martinija, diskretnega vonja po cigaretnem dimu, kozarcev brez vodnih madežev. Raje se druži s profesorjem. Ta ji pravi, da »po svoji stari navadi« spet ni »z glavo pri stvari«.

     

    In to je tudi skoraj vse, kar se v romanu dogaja. Tsukiko se druži s profesorjem. Tistim, ki jo je »imel japonščino«, zdaj že upokojenim profesorjem Matsumotom. Srečata se v »nekem bistroju ob železniški postaji«, zaradi enakega naročila (»Tuno s fermentirano sojo. Praženo lotosovo korenino. Vložene čebulice, prosim.«) postaneta pozorna drug na drugega in se začneta pogovarjati. Popijeta pet stekleničk sakeja (še prej nekaj piva) in srečanje večkrat ponovita, nikoli namenoma, zgolj če se po naključju srečata v bistroju. Večino romana potem ohranjata takšno dinamiko. »Brez približevanja. Brez oddaljevanja. Džentelmensko. Damsko. Bežno poznanstvo. Plitko, dolgotrajno, brez želja.«

     

    A ni vedno tako preprosto, tako mirno. Skupaj doživita nekaj nenavadnih epizod. Na primer gobarjenje z lastnikom »njunega« bistroja, Satorujem, in njegovim bratrancem Torujem, ki ju odpeljeta globoko v gozd, napijeta s sakejem, nahranita najprej z gobovo juho in nato suhimi mušnicami, kot da bi bilo to nekaj najbolj običajnega na svetu. Profesor (kot vedno oblečen v tvidasto obleko, z aktovko pod roko) med tem nenavadnim piknikom pove tudi eno od redkih zgodb o svoji družini. Pripoveduje o nedeljskem izletu (v te je njega in sina silila žena, našemljena v planinko z naslovnice turističnega vodiča), na katerem je njegova žena nalašč pojedla halucinogeno gobo in se nato preostanek dneva prerežala. Kot da bi bilo to nekaj najbolj običajnega.

     

    Kdaj se tudi skregata, enkrat zaradi bejzbolske tekme. Ker je profesor preveč navdušeno navijal za Yomiuri Giantse, Tsukiko pa jih je preveč prezirala (ne da bi sama zares vedela zakaj). »Profesor je brez pomislekov izničil udobno razdaljo med nama, sto let prezgodaj. Prekleti Giantsi.« Za trenutek sta nehala biti »damska« in »džentelmenska«, med njima je »zavelo napeto ozračje« in nekaj časa se nista mogla pogovarjati. Na koncu romana se celo zaljubita in živita v nekakšni zvezi. A te neobičajni pripetljaji niso posebno izpostavljeni, v pripovedi zavzemajo enakovredna mesta kot nasoljena kitovina, pomočena v nakisani miso, porabljene baterije, ki jih profesor hrani v predalu, mama in sin na tržnici, podbradek Takashija Kojime. Kot kakšna pointilistična slika je Aktovka sestavljena iz Tsukikinih vtisov, ki so preprosto nanizani en za drugim. Kot pravi profesor: »Ne, prav nič pesniško ni, samo takšen vtis sem dobil.« Takšna tehnika, spet opazna tudi pri nekaterih drugih japonski romanih, pisateljici omogoča vpletanje fantastičnega (na primer poglavje Muljasti poloj – sanje), ki tako postane skoraj nepresenetljivo vsakdanje (vsiljuje se mi prizor iz Murakamijeve Kafke na obali, v katerem začnejo deževati pijavke in to nikogar ne zmoti).

     

    Mnogo bolj nenavadne za zahodnega bralca so nekatere podrobnosti japonskega življenja. Komentar, da »pomakati riž v omako mogoče res ni omikano« ali »dvonadstropna protipotresna montažna hiša višjega razreda«, ki je nekakšen pokazatelj uspešne poroke za žensko, pa dejstvo, da so vešče tam tako velike, da »med letom trosijo luskice« … Avtorica se na nekaterih mestih v romanu dotakne tudi družbene problematike, najprej seksizma (prizor s sodelavcem, ki pričakuje, da mu bo »darežljivo« natakala pijačo in potem z njim spala), pa preobremenjenosti z delom. Sicer bi lahko roman brali kot kritičen prikaz sodobnega japonskega življenja – Tsukiko večinoma samo dela, je in pije, na koncu še malo potuje po okoliških provincah, kar pa je tudi najbolj ne razveseljuje. A se mi zdi takšno branje nasilno, prej je prijetno kot kritično. Mnogo bolj spominja na filme Kore-ede kot na romane Ryuja Murakamija. Napisan, kot pravi Kawakami, s stalno mislijo na smrt. S smrtjo se tudi zaključi. Smrtjo profesorja, ki za sabo pusti le prazno aktovko, »neskončno prostran prazen prostor«. In s tem namiguje, da je vredno pisati o vsem, kar to praznino začasno napolnjuje.

     

    Sorodni članki: