• Datum objave: torek, 4. april 2017
  • Gospodarica orlov (The Eagle Huntress)

    • Režija: Otto Bell
    • Igralska zasedba: Daisy Ridley, Aisholpan Nurgaiv, Rhys Nurgaiv
    • Datum izida: 24. januar 2016 (ZDA, filmski festival Sundance), 5. februar 2017 (Slovenija)
    • Ocena: 8/10

    Zgodba mladega dekleta, ki želi postati prva lovka orlov v zahtevni in konvencionalno moški panogi, odpira na platnu velika obzorja altajskega gorovja in poskuša, uspešno ali manj uspešno, prikazati zgodbo upanja, predanosti in ljubezni.

    Dokumentarec sledi podvigu 13-letne deklice Aisholpan, ki želi postati lovka z orlom, kot so to pred njo počeli njeni predniki. S pomočjo in vodstvom svojega očeta se poda v divjino, kjer med vrhovi mongolske pokrajine ulovi svojega orla, ga izuri in se z njim odpravi na Festival Zlatega orla, velikega regijskega tekmovanja, kjer se mora pred množico moških izkazati kot prva ženska predstavnica te skoraj 2000-letne tradicije. A s festivalom njene preizkušnje še ni konec – naslednji mejnik je divjina, kjer mora uspešno uloviti plen in s tem dokazati, da je resnično vredna naziva “lovka z orli”.

     

    Spremljamo navdihujočo “zgodbo o uspehu”: starša brezkompromisno podpirata svojo hčerko, ne ozirajoč se na kritike in posmeh s strani starešin in preostalih lovcev. S trdim in vztrajnim delom, izrednim pogumom ter ljubeznijo do plemenite živali uspe Aisholpan prebroditi vse ovire. Iz svojih bitk se vrača kot absolutna zmagovalka, saj v tem težkem poslu doseže vse, kar se doseči da in še več: preseže pričakovanja družbe in s svojim talentom postane simbol “prenovljene tradicije” mongolskih ljudstev.

     

    Najpomembnejši element je tukaj orel, simbol divjine, ki lahko dela družbo le najboljšim izbrancem iz nomadskih vrst. A tako kot narava sama, mora tudi sodelovanje med človekom in orlom biti ciklično: po sedmih letih se lovec z obredom loči od svojega zvestega lovskega partnerja in tako sklene krog njune izmenjave. Filmsko oko spremlja vse te intimne pripetljaje od blizu, kjer vestno beleži nomadski vsakdan. Kuhanje, živinoreja, šolanje v oddaljeni vasi in  poslušanje radia so ključni momenti v njihovem življenju vse do zime, ko se večina nomadskih družin preseli v majhna mesta in hiše. Tukaj nastopijo odhodi v divjino, kjer je potrebno uloviti lisice za izdelavo zimskih plaščev iz njihovih krzen.

     

    Poleg Aisholpan je aktivni dejavnik in akter filmske pripovedi tudi veliko altajsko gorovje in divjina. Zračni in panoramski posnetki poskušajo prenesti občutek njene neizmerne veličine v primerjavi z majhnim nomadskim človekom. Ta se z divjino staplja, v njej je spoštljiv in zaveden gost, ki vzame toliko, kolikor potrebuje in nič več. To tematiko izmenjave z naravo še bolj podkrepijo pogovori med očetom in hčerko, kjer se mlada lovka uči spoštovati svet, ki ji omogoča obstoj.

     

    Orkestralna glasba, ki poskuša podkrepiti filmsko pripoved, je omejena na nekaj skladb in ponavljajoči glasbeni temi. Ta je še najbolj prisotna in zaznavna v trenutkih, ko kamera “leti” nad pokrajino in spremlja Aisholpan na njenem potovanju od doma do festivala in na poti v divjino. Glasbena tema doseže svoj vrhunec ob zaključni špici, ko se odvrti odpeta verzija te glasbene teme, pesem Angel by the Wings, v izvedbi znane ameriške pop pevke Sie.

     

    Ali je Aisholpanin uspeh pristen? Dokumentarec naj bi po svoji definiciji prikazoval, ali bolje beležil, resnične dogodke, osebe in kraje na čim bolj nepristranski način, je nasprotje fikciji in igranemu filmu. Pa vendar: junakinja je prikazana kot “čisto navadno podeželsko dekle”, ki ima svoje “velike sanje”, ki jih želi uresničiti in ji na koncu tudi to uspe brez večjih naporov, če odštejemo mesece treningov in vaje, katere dokumentarec preskoči. Okolje, ki ji ni naklonjeno, deluje pasivno, hitro se ukloni željam dekleta, kar je po eni strani vzpodbudno, saj le govorimo o emancipaciji mladega dekleta in (uspešnemu?) boju proti pristranskostim in neenakosti med spoloma, po drugi pa je še vse veliko prelahko, da bi delovalo popolnoma resnično. V svetu mongolskih nomadov, eni izmed zadnjih takšnih civilizaciji na svetu, bi težko pričakovali, da se bodo tako globoko zakoreninjene tradicije in norme pustile tako hitro in brez bolečin izruvati.

     

    Zahodna ciničnost mi nekako preprečuje, da bi ga jemala kot čisto resničnost, mogoče le kot približek. Lahko bi špekulirali, da so se domačini ustrašili dokumentiranja svojih seksističnih (nazadnjaških?) nazorov in so klonili pred budnim očesom kamere. Montaža dodatno zakomplicira situacijo: filmski ustvarjalci so namreč opravili intervjuje s starešinami, katere so umestili na več koncev filma na tak način, da dajejo kar najmočnejši vtis zadrtih starcev, ki ne morejo verjeti (niti tega nočejo), da bi lahko deklica opravljala njihovo delo. Dekleta se vendarle pogosto prehladijo in ne morejo zdržati težkih pogojev v divjini.

     

    Gospodarica orlov se trudi dokazati, da lahko tudi v težkih pogojih in okolju uspemo. Svet prikazuje kot poln upanja, vztrajnosti in predanosti, pri čemer se verjetno poslužuje tudi prikrojevanja zgodbe v namen svoje sporočilnosti. Mar res živimo v svetu, kjer se seksizem stopi pred enakopravnostjo? V to močno dvomim.

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: