• Datum objave: ponedeljek, 19. februar 2018
  • Girlboss (1. sezona)

    • Ustvarjalka: Kay Cannon
    • Igralska zasedba: Britt Robertson, Ellie Reed, Johnny Simmons
    • Datum izida prve epizode: 21. april 2017 (Netflix)
    • Ocena: 7/10

    Girlboss daje občutek, da je bolj karakterna študija kot tipična serija, kar je njena prednost in tudi slabost.

    »Serija ohlapno temelji na resničnih dogodkih. Zelo ohlapno«. Tako se začne še ena v nizu Netflixovih adaptacij knjižnih vsebin. Tokrat gre za predelavo avtobiografske izpovedi in nekakšnega podjetniškega priročnika Sophie Amoruso z naslovom #Girlboss. Sophia je pri svojih 23-ih letih na priljubljeni spletni strani eBay pod imenom »Nasty Gal Vintage« pričela prodajati zbirko retro oblačil. Požela je izjemen uspeh, kar jo je spodbudilo, da je kasneje ustanovila še samostojno spletno trgovino Nasty Gal, ki je postala ena najhitreje rastočih podjetij leta 2012, ustanoviteljica pa je lani pristala na samem vrhu lestvice najbogatejših podjetnic revije Forbes. Serija dokumentira nastanek spletne trgovine.

     

    Ustvarjanja se je lotila Kay Cannon, javnosti znana kot scenaristka in producentka izjemno uspešne glasbene franšize Prava nota (Pitch Perfect), oskarjevka Charlize Theron pa je bila tista producentka, ki je s svojim imenom še pred premiero dvignila kar nekaj (promocijskega) prahu.

     

    Zgodba je postavljena v leto 2006, osrednji kraj zločina pa je San Francisco. Po njem se brezglavo in brez kakršnegakoli življenjskega načrta potika naslovna šefica, triindvajsetletna Sophia (Britt Robertson). Nekega dne ugotovi, da tako ne gre več naprej in po naključju dobi zamisel o ustanovitvi spletne trgovine dekliških oblačil Nasty Gal, s katero doživi nepričakovan uspeh.

     

    girlboss2

     

    Sophia je eden bolj nenavadnih televizijskih likov zadnjih časov. Težko jo je opisati, ne da bi pri tem zakrivili točno tisto, kar sama najbolj prezira – jo nehote stlačili v metaforično škatlo. Je ujetnica med odraslostjo in nedolžno otroškostjo, ali kot je nekoč pela pop princesa Britney Spears: ni več dekle, a tudi ženska še ni. Lahko bi rekli, da Sophia pravzaprav trpi za sindromom novodobne Pike Nogavičke, saj življenje živi točno tako, kot se ji zazdi, četudi njene odločitve in dejanja pogostokrat sploh nimajo smisla, a se jih niti ne trudi pojasnjevati. Nič čudnega ne bi bilo, če bi jo uzrli paradirati s konjem in opico na rami po pisanih sanfranciških ulicah. Njen (rahlo peterpanovski) življenjski cilj je ugotoviti, kako za vraga odrasti, a se pri tem ne spremeniti v odraslega dolgočasneža.

     

    Sophia je sicer zelo večplasten lik in tako ustvarjalka serije kot tudi glavna igralka sta zaslužni, da je ta klavstrofobična ujetost med dvema svetovoma – otroškim in odraslim – prikazana izvrstno. Skozi lik so izraženi vsi dvomi in vprašanja, ki si jih danes postavljajo mladi in na katere morda nikoli ne dobijo odgovora – na primer, zakaj v dobi Googla in interneta sploh še vztrajati pri izobraževanju? Ali, kot pravi Sophia, »zakaj zabiti čas na predavanjih, če znaš šampanjec odpreti z mečem«. Gre za dokaj kompleksno tematiko, ki pa je obdelana skozi številne komične prizore in predstavljena brez nepotrebnega moraliziranja. Z vsako novo situacijo izvemo nekaj o naši junakinji, a hkrati ostaja ta še naprej zelo izmuzljiva in se spretno izmika vsakršnemu predalčkanju. Sophia krade preproge, ker jih lahko. Plača vstopnico za film, ki si ga ne ogleda, ampak namesto tega iz kina pretihotapi alkoholno pijačo v kozarčkih kokakole. Vedeževalce obiskuje samo zato, ker ve, da gre za potegavščino, kar jo neizmerno zabava. In nenazadnje s fanti, ki jih spozna v nočnih lokalih, ne seksa, ampak jih v postelji zaprosi, da z glasom oponašajo zvoke morskih valov, saj tako lažje zaspi. In strašansko se boji mostov. Zakaj? Ker so prvi, ki se porušijo v primerih potresov in tako pristaneš v vodi, kjer plavajo nevarni morski psi. In temu pač ne gre oporekati.

     

    Kompleksnost glavne junakinje pa je tudi njena ovira, saj se gledalci z njo na trenutke težko poistovetijo ali pa se z nekaterimi njenimi odločitvami ne strinjajo, a ravno v tem je njen čar. Ni ustvarjena, da bi ugajala, ampak enostavno zaživi in zadiha svoje televizijsko življenje, neodvisno od gledalčevega mnenja. Robertsonova, ki smo jo na televizijskih ekranih pri nas lahko gledali v Kingovi adaptaciji Ujeti pod kupolo (Under the dome, 2013–2015), opravi svojo nalogo izvrstno. V lik vnese dovolj mladostniške odštekanosti in odrasle resnosti, da ji verjamemo, Sophia pa po zaslugi njene interpretacije kar poka po šivih od karizme.

     

    girlboss4

     

    Osrednja zgodba se sicer osredotoča predvsem na takšne in drugačne faze v razvoju Sophijine spletne trgovine, od iskanja začetne inspiracije do prvih ovir v poslovanju, poživijo pa jo dodani zapleti iz protagonistkinega (predvsem romantičnega) osebnega življenja. Ti so sicer banalnejši, a kot celota dosežejo svoj namen in pokažejo, na kakšen način se Sophia spoprijema z določenimi situacijami. V sami strukturi zgodbenega loka pa je razvidna še ena izmed kritičnih točk serije. Omenjeni zapleti in zgodbe namreč niso tako pomembni, da bi značilno vplivali na sam potek, ampak delujejo zgolj kot naključni izseki iz življenj junakov. Čeprav bo to verjetno zmotilo tiste gledalce, ki so vajeni običajnega dramskega trikotnika, tak pristop ni nujno slaba stvar. Girlboss je namreč prej kot tipična serija karakterna študija odraščanja, iskanja samega sebe in svoje identitete v tem svetu. Scenaristični (in režijski) vrhunci se kažejo predvsem v Sophijinih pogostih eskapadah v svoj brezmejni alternativni svet, kjer lahko na plan izpusti svoj notranji otroški jaz. V tem spomni na še en pravljični lik – Alico in njene prigode v Čudežni deželi.

     

    Znano je že, da Netflix ne namerava nadaljevati s snemanjem druge sezone, kar je škoda, saj bi bilo zanimivo videti, kam bi lahko ustvarjalci Sophio še peljali. Oziroma bolje rečeno – kam bi lahko ona peljala nas.

     

    Napovednik za serijo:

    Sorodni članki: