• Datum objave: četrtek, 3. november 2016
  • Gaute Heivoll: Čez kitajsko morje

    • Avtor: Gaute Heivoll
    • Založba: Zala
    • Leto izida: 2016
    • Prevod: Darko Čuden

    Prav starčevska mirnost in konciznost pripovedi sta v romanu temeljnega pomena, saj način ubesedovanja zmehča surovost realije.

     

    Norveški pisatelj Gaute Heivoll naj bi svoj drugi v slovenščino prevedeni roman zasnoval po resnični zgodbi. Slovenska izdajateljska zasedba ostaja ista kot pri njegovem prvem romanu Preden zgorim, vključujoč prevajalca Darka Čudna. Ta je poskrbel za prevod, ki je spoštljiv do bralca, željnega tekočega branja, in do pisatelja, ki je vsekakor zadel register moža zrelih let – pripovedovalca, ki retrospektivno razkriva zgodbo svoje družine. Prav starčevska mirnost in konciznost pripovedi sta v romanu temeljnega pomena, saj način ubesedovanja zmehča surovost realije. Kljub temu da bralec na pripovedovalčevo ime v romanu ne naleti, se mu ta z doslednostjo in objektivnostjo svojega karakterja uspe približati v najbolj subjektivnem in človeškem.

     

    Pripovedovalec roman začne z najdeno pogodbo o rejništvu iz časa svojega rosnega otroštva. On sam, ki mu oznaka protagonist zaradi izrazito neegocentrične drže nekako ne pritiče, je bil v času podpisa dokumenta biološki sin mladega zakonskega para. Ta se je na veliko željo obeh, bivšega bolniškega negovalca in medicinske sestre, odločil medse sprejeti pet duševno zaostalih otrok iz nekaj ur vožnje oddaljenega mesta na Norveškem. Petim otrokom se kasneje pridružijo še trije odrasli, med njimi pripovedovalčev biološki stric Joseph. Njihov skupni dom, zamišljen kot sanatorij, je pravzaprav simbioza nekaj globoko vernih mikrokozmosov, ki poleg skupnega boga Boga častijo še vsak svoj smisel.

     

    Izolacijo rejniških otrok, ki  po svojih načelih bivajo v zgornjem nadstropju hiše, redno prekinjajo obiski cerkvene maše in občasni stik s tujci, ki jih v romanu na treh mestih primerjajo z živalmi. Rokovanje s to oznako in duševno motenostjo nasploh roman obravnava kolikor je mogoče nepatetično, kar je vsekakor zasluga dobro zastavljene karakterizacije pripovedovalca. Dogajanje okrog Lilly, ki se tujcem plemenitaško priklanja, pa neme Ingrid, ki jo pripovedovalec vzame s sabo v šolo, dogodki s Christianom Jansnom, ki je zaradi povezave z bogom in Vidovega plesa opustil študij književnosti v ZDA, z Matiassnom in s 50-letnim stricem Josephom uspe avtorju preko pripovedovalčevega tempa predstaviti kot običajne anekdote, ki se jih ne pripoveduje družinskim prijateljem, ampak vnukom, ki naj bi poskrbeli, da družinska zgodba ne ostane pozabljena.

     

    Če se zdi mogoče človekove potrebe in želje  zlahka zreducirati na najbolj osnovno skupno točko vseh družinskih članov, se prav pri spominu med njimi izrisuje ostra ločnica. Stopnišče hiše namreč krasi portret deklice v rumeni jopici, ki jo je tujcem med vsemi družinskimi članicami nemogoče prepoznati. Gre za pripovedovalčevo biološko sestro Tone, ki je kot otrok umrla med igro pod nesrečno prevrnjenim vozom. Njegova navezanost nanjo z leti prerase v nekakšno navajenost na odsotnost nje oz. odsotnost spomina nanjo pri ostalih bratih in sestrah. Tem bo pač vedno ostalo skupno, da jim za zibko ni služila gajbica za pomaranče, prenesena čez kitajsko morje.

     

    Sorodni članki: