• Datum objave: nedelja, 13. marec 2016
  • Frédéric Beigbeder: Oona & Salinger

    • Založba: Chiara
    • Leto izida: 2015
    • Prevedla: Mojca Merc

    ‘It’s faction,’ piše v prvem odstavku prvega poglavja. To ni fikcija in ni biografija, je nekaj vmes. Vsa dejstva so resnična in vsi dogodki preverljivi po datumih, vse ostalo pa je plod avtorjeve domišljije.

    Če vprašamo Francoze, kaj si mislijo o svojem pisatelju Frédéricu Beigbederju, so odgovori precej enotni:  ‘V Franciji je zelo znan, vendar bolj zaradi svojih vez in osebnosti kot zaradi svojega dela. Presenečen sem, da obstaja slovenski prevod njegovih del.’ Ali: ‘Oona & Salinger? To knjigo ravno bere moja mama. Povsod je.’ Opisali bi ga kot posh, pretentious, and too into luxury.

     

    Vas moti uporaba angleških besed, pomešanih s slovenščino? Potem ta knjiga morda ni ravno za vas, saj avtor skozi celo svojo pripoved namenoma uporablja angleške besede ali stavke; včasih, ker ne najde dovolj dobrega prevoda angleških besed v originalno francoščino, in včasih, ker se enostavno bolj sklada z govorom njegovih glavnih slavnih likov, ki so bili v realnosti vsi  angleško govoreči ljudje. Mešanje jezikov ustvari sproščeno atmosfero, kjer se bralec nenehno zaveda prisotnosti avtorja, s čimer se ustvari večja distanca med biografijo in fakcijo, kar naj bi po avtorjevih lastnih besedah ta knjiga bila. ‘It’s faction,’ piše v prvem odstavku prvega poglavja. To ni fikcija in ni biografija, je nekaj vmes. Vsa dejstva so resnična in vsi dogodki preverljivi po datumih, vse ostalo pa je plod avtorjeve domišljije.

     

    Avtor je prisoten kot narator, ki nas vodi skozi zgodbo, vendar bralca nikoli ne pozabi opomniti, da tudi on obstaja in da je ta knjiga tudi njegova biografija. Njegova fascinacija nad glavnimi liki  je verjetno edini razlog, da je knjiga sploh nastala, skupaj z njegovo željo, da bi te slavne osebe spoznal in živel njihovo življenje. Beigbeder je tako prevzet nad Salingerjem in njegovim delom, da se mu želi približati na vsak način, ideja za knjigo pa se mu je porodila po njegovem obisku pri Salingerju doma, oziroma načrtovanem obisku, ki ga je preprečila avtorjeva strahopetnost. Nekega dne je namreč izvedel Salingerjev naslov, se odpeljal do njegovega doma, tam pa je obstal pred vrati, se obrnil in odpeljal domov, saj se je spomnil, da Salinger ne mara obiskov. Ta incident je opisan že na začetku knjige, skupaj z opisom avtorjevega življenja. Bralec mora biti kar precej potrpežljiv, preden se prava zgodba o J. D. Salingerju in njegovi ljubi Ooni začne.

     

    Ko se enkrat dokopljemo do romantične zgodbe med Salingerjem in Oono, pripoved steče tako gladko, da bralca dobesedno posrka vase. Beigbeder odlično opiše vzdušje v 40 letih prejšnjega stoletja, tudi dialogi likov spominjajo na stare filme iz tistega obdobja, Oono pa si zlahka predstavljamo kot starejšo verzijo Edie Sedgwick, ki s svojim  nedolžnim šarmom očara vse okoli sebe, vključno s Salingerjem. Jezik se vrača nazaj v času skupaj s pristnostjo romantičnih stavkov, ki se nam v starih filmih zdijo poetični, medtem ko jih v današnji tehnološki dobi vidimo le kot osladne in zlagane. Atmosfera martinijev, jazz glasbe in duh obetajočih se piscev namreč to ne le dovoljujejo, temveč tudi zahtevajo.

     

    Da ne bi preveč zapadli v svet minule zlate dobe bogatih pisateljev in umetnikov, kot je bil Eugene O’Neil, se ponovno vmeša avtor, ki se je nekje vmes med pisanjem spremenil v režiserja. Težko se je ne smejati in občutiti popolne lepote njunega zmenka, ko poleg opisa prizora bralec dobi tudi napotke, kako naj si to filmsko predstavlja v stilu Woodyja Allana z odmikanjem kamere.  Avtor se poskuša z bralcem povezati na vseh nivojih, kar mu uspe predvsem z navodilom, kjer nagovarja bralca, naj vklopi Youtube, vpiše v iskalnik Oona in si pogleda prvi posnetek, ki mora izgledati enako kot slika, ki je priložena knjigi. Zgodba je polna lahkotnosti, drugačnosti in prisrčnosti, ne manjka pa tudi vznemirljivih trenutkov, ko se na primer v zgodbo vmeša še Hemingway.

     

    Za biografijo je zgodba vse preveč polna življenja, dialogov in navidez nepotrebnih podrobnosti, medtem ko nekateri deli življenja likov manjkajo. Tudi o fikciji ne moremo govoriti, saj sta primanjkljaj konfliktov in vpeljava resničnih karakterjev, za katere se predpostavlja, da jih večinoma vsi že poznajo in ne potrebujejo zares velike vpeljave v njihove osebnosti, nekoliko neprimerna. Vse skupaj deluje spontano, humorno, prijetno in vznemirljivo, saj spoznamo osebnosti, kot so Chaplin, Oona, Salinger, Hemingway in Fitzgerald, z druge strani. Spoznamo jih preko dejanj in reakcij, ne le preko opisov njihovih enoličnih biografij. Kljub temu se je težko otresti strahu, da je to zgolj avtorjeva percepcija teh osebnosti in da je morda ravno to, kar te najbolj pritegne, plod domišljije. Zelo tanka je meja, ki v tej zgodbi ločuje dejstvo od fikcije.

     

    Avtor v svojem izpostavljanju samega sebe nikoli ne odneha: če se knjiga začne z opisom njegovega življenja, se tako tudi konča. Lahko bi rekli, da se ta zgodba ali fakcija v resnici zdi kot avtorjeva percepcija sebe in njegovih sanj preko idealizacije – ali, bolje rečeno, celebrity crush-a – moške osebnosti, ki bi rad sam bil, in ženske vloge v njegovem življenju, ki bi jo rad imel.

    Sorodni članki: