• Datum objave: nedelja, 15. julij 2018
  • Fantomska nit (Phantom Thread, rež. Paul Thomas Anderson)

    • +

    Pri Fantomski niti sta tehnična dovršenost in odlična igra opazni takoj, šele postopoma pa tudi resnična izjemnost.

    Za opus ameriškega režiserja Paula Thomasa Andersona je ob tako rekoč univerzalni kvaliteti značilna še nenavadnost. Čeprav je letošnja Fantomska nit gotovo njegov najbolj uglajen film doslej, v sebi skriva precej zanj značilne grenkobe. Slednji na srečo parira optimizem, a ker sta ti dve skrajnosti vseskozi prepleteni, pride do paradoksa: tehnična dovršenost (med drugim izjemna fotografija) in odlična igra sta razvidni takoj in prikrivata nekonvencionalne elemente te vse prej kot tipične zgodovinske drame, ki so vpeljani postopoma.

     

    V visoki družbi povojnega Londona spremljamo priznanega krojača Reynoldsa Woodcocka (Daniel Day-Lewis) in njegovo burno razmerje z ljubico Almo (Vicky Krieps). V dogajanje se iz ozadja pogosto vmeša Reynoldsova sestra Cyril (Lesley Manville); večino časa je namreč edina, ki razume njegova razpoloženjska nihanja in se obenem zna zoperstaviti njegovi naporni osebnosti in orjaškemu egu. Centralno ljubezensko razmerje, okoli katerega se vrti precejšen del dogajanja, je vseskozi podvrženo vzponom in padcem, kljub pogostim prepirom pa se vedno znova izkaže, da ljubimca ne moreta drug brez drugega.

     

     

    V ironičnem preobratu, tako značilnem za Andersona, sicer spodobna Alma premore tudi kanček manipulativnosti; izkaže se, da je prav ta lastnost tista, ki paru priskoči na pomoč in mu zagotovi srečno življenje.

     

    Za izrednega igralca Daniela Daya-Lewisa, ki se ob številnih drugih nagradah ponaša s kar tremi oskarji za glavno vlogo, pomeni Fantomska nit drugo sodelovanje z Andersonom in žal tudi njegov zadnji film. Kdove zakaj se je komaj 60-letni Lewis, čislan kot eden najboljših igralcev nasploh, odločil za upokojitev. Morda je dolgoletna metodična igra terjala svoj davek in se je med poglabljanjem v lik Woodcocka temu svojeglavemu ekscentriku preveč približal. Vsekakor drži, da se je poslovil z eno svojih najboljših vlog: pri tako prepričljivem opusu je ta trditev precej zgovorna.

     

    Napovednik:

    Sorodni članki: