• Datum objave: ponedeljek, 22. avgust 2016
  • Evald Flisar: Besede nad oblaki

    • Založba: Cankarjeva založba
    • Leto izdaje: 2015

    Besede nad oblaki je sprejemljivo, celo šarmantno poletno branje, dokler si ne dovoli nesmiselnega konca.

    V zadnjem romanu Evalda Flisarja Besede nad oblaki spremljamo potnike v letalu Boeing 474, ki leti od Londona do Singapurja. Čeprav so zgodbe potnikov različne, je v ozadju večine dialogov ideja, da je v letalu “vzorec vsega človeštva”: “… če obstaja samo določeno število možnih medčloveških odnosov in določeno število življenskih zgodb in da, če jih seštejemo /…/ so v tem letalu /…/ navzoče zgodbe vsega človeštva”. Liki tudi premišljujejo, kakšna je verjetnost, da vsi skupaj umrejo, preden pridejo do željene destinacije. Flisar je potnik in pisatelj in v tem romanu ti dve vlogi sovpadata, saj je njegovo letalo, čigar usoda je bralcem neznana, metafora za življenje.

     

    Roman je pisan pretežno v dialogih, maloštevilni opisi pa stojijo na mestu didaskalij. Sleherno poglavje predstavlja nov dialog novih likov, rdeča nit le-teh pa sta temi individualnost in pomen statistike nesreč za usodo potnikov na letalu Boeing 747. Na ravni celotnega romana čas poteka linearno, a ker so zgodbe slehernega poglavja v glavnem tematsko oddaljene, se junaki zdijo neozdravljivo osamljeni. Težave sodobnega človeka so razdrobljene na vrsto dialogov, ki so včasih hermetično zaprti, zato je čas na ravni poglavij klavstrofobičen in tesnoben. Prav zaradi te zaprtosti zgodb – čeprav so usode likov včasih povezane – se zdi, da ne gre za roman, ampak za dolgo, megalomansko pluralistično dramo oz. krožno pot iz žalosti nazaj v žalost. Če upoštevamo vsebinsko zgoščenost poglavij, ki spominjajo na statične mini-drame, je jasno, zakaj se z vsakim novim pogovorom stopnjuje vtis, da je smrt potnikom vse bliže in bliže. Potniki so v časovni kletki, iskrenega stika med njimi ni, to pa zato, ker postaja razvidno, da so individualni značaji vseh ljudi obstranskega pomena, pravzaprav le naključni; prava junaka sta namreč življenje in smrt, ki se bojujeta na polju statistike. Flisar nam neposredno pove, da je človeško pojmovanje verjetnosti nelogično, čustveno in da življenje izgublja boj s smrtjo. Idejni okvir romana je inteligenten, svež in igriv.

     

    Vendar ima Flisar v tej knjigi tudi težave: prvič, vsebinsko je izčrpan. Poglavja so kolaži večnih tem, kot so na primer strah pred starševstvom, paranoja glede korupcije farmacevtske industrije, razvajenost naslednika ogromnega premoženja, amaterstvo zelenih literarnih kritikov, hrepenjenje študentov po seksu itn. Tovrstna tehnika diši po skupku banalnih zgodbic, ki jih lahko na slepo izberemo iz dnevnih novic. Na ta način se želi avtor približati bralcem, saj računa na to, da se bo vsak od njih nekje našel. Ponuja tudi skromno paleto stališč glede aktualnih vprašanj o ekologiji, AIDS-u, homoseksualnosti in podobno.

     

    Problem je tudi v tem, da se je Flisar odločil za površno in lahkotno karakterizacijo junakov. Pozabil je, da so omenjene teme v resničnosti mnogokrat zelo mučne in da se bralec ne more iskreno navezati na lik, ki je le nekakšna karikatura. Razložila sem sicer že, zakaj zunanji okvir romana potrebuje le “naključne” like, ki se po kompleksnosti svojih značajev ne morejo primerjati z bitko življenja in smrti. Vendar je kljub temu razlika med junakom, čigar prisotnost je “naključna”, in junakom, čigar značaj je plehek in nezanimiv. Flisar je podcenil svoje bralce in cinično degradiral svoje junake – če bi vzel karakterizacijo bolj resno, bi bile Besede nad oblaki imenitnejši dosežek.

     

    Roman ima poleg tega povprečen in kolportažen finiš, kar precej vpliva na končno podobo knjige. V prvem poglavju oče in deček potujeta k otrokovi materi, ki ju je zapustila, ko je iz Anglije pobegnila v Avstralijo. Deček dobi napad panike in začne histerično kričati, tako da ga vsi potniki slišijo. V zadnjem poglavju dva terorista nosita eksploziv, ki ga morata detonirati, preden letalo pristane, ali pa ju bodo ubili zaradi izdajstva. V zadnjih minutah se nostalgično spominjata otroštva v naravi in vasi, preden je idilo uničil vojaški poseg zahodnih sil, in premlevata, zakaj sta se pridružila teroristom v bitki proti kapitalistom. Na koncu se odločita, da bosta raje umrla kot odvzela možnost za življenje otroku iz prvega poglavja, ki sta ga slišala kričati. Na kratko, poanta zaključka je, da sta otroška čistost in nedolžnost zdravili, ki bosta rešili svet.

     

    Ta zaključek ni problematičen le zato, ker je patetičen. Avtorju se ne ljubi spoštovati svojih likov in jih zato rešuje s sklepom, ki je patetičen le na videz, v bistvu pa je ciničen. Psihološki in sociološki vzroki, zaradi katerih prihaja do krvavih moralnih ekstremov, kot je terorizem junakov v zadnjem poglavju, kar bi vsekakor lahko bila aluzija na ISIS, niso ne patetični ne naivni. Flisar pa nam je ponudil hollywoodsko rešitev v podobi osamljenega otroka kot zaključek nenehnega dialoga med življenjem in smrtjo, ki naj bi ga predstavljale številne omembe statistik nesreč v romanu. Če bi bil avtor odvisnik od Usodnega vina, bi že nekako razumeli njegovo zgrešeno odločitev. Evald Flisar pa je sicer prav dober pisatelj, impozantna osebnost in kozmopolit, ki se je očitno nekoliko polenil – ravno zato tako patetičen zaključek pri njem razumemo le kot cinizem in nespoštovanje bralcev. Besede nad oblaki je sprejemljivo, celo šarmantno poletno branje, dokler si ne dovoli nesmiselnega konca.

    Sorodni članki: