• Datum objave: sreda, 20. april 2016
  • Eugene Ionesco: Nosorogi

    • Premiera: 2. 7. 2014, Narodno gledališče Marina Sorescuja iz Krajove; gostovanje v Cankarjevem domu: 20. (in 21.) 3. 2016
    • Režija, scenografija, avtorska zasnova luči: Robert Wilson
    • Nastopajo: Ilie Gheorghe, Valentin Mihali, Iulia Bleonț, Claudiu Bleonț, Valer Dellakeza, Tamara Popescu, Angel Rababoc, Nicolae Poghirc, Raluca Păun, Monica Ardeleanu, Albert Costa, Cosmin Rădescu, Constantin Cicort, Mirela Cioabă, Dragoș Măceșanu, Iulia Colan, Ion Colan

    Kakšno verzijo ponujajo Wilsonovi Nosorogi, ki teptajo pod svojimi zverinskimi tacami aktualnost besedila?

    Na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma se je odvila težko pričakovana uprizoritev, ki je gledališki sladokusci vsekakor niso smeli zamuditi. Predstava Nosorogi avtorja in vodilnega dramatika absurda Eugena Ionsesca, v izvedbi igralcev Narodnega gledališča Marina Sorescuja iz Krajove je nastala ob dvajsetletnici Ionescove smrti pod režijsko taktirko svetovno občudovanega Roberta Wilsona.

     

    Elemente izvedbe pretkano spaja Wilsonov koncept gledališča podob (slik cirkusa, bingljajočih telefonov, stolpov pisarniškega papirja, ki se kljub svoji višini še vedno uspejo upirati gravitaciji, ˝žabjih˝ glav, videa nosoroga, mrežastega okna, mišje majhnega izhoda in še bi lahko naštevali) hkrati pa celotna predstava ˝ugledališči˝ Ionescovo absurdno antidramo v stilu nemega filma. Skozi besede Priče in Logika v upodobitvi Ilieja Gheorghema se na trenutke zdi, da so ustvarjalci na oder postavili avtorja samega, ki bere replike drame, kot bi le te bile »medpisi« v nemem filmu. Ostali liki pa s svojimi redkimi replikami poskrbijo, da predstava ne pade na nivo recitala. Kostumi Adriana Damiana v stilu črno-belega zaokrožijo klasično stilizacijo risanih filmov ter kot element predstave dodajo k začrtani fantaziji celotne uprizoritve.

     

    Wilsonove izjemne vizualne podobe z unikatnimi stoli ter poplavo pisarniškega papirja podkrepijo izrazno močne maske. Igra ličil in svetlobe na obrazih igralcev poudarijo že tako pretirano mimiko ter dopolnjujejo igralsko odrezavo in ˝ostrokotno˝ gestikulacijo. Pri tem pa se moram vsekakor obregniti ob na trenutke površno izvedbo te tehnično zahtevne igre. S tako tesno povezanostjo elementov luči, zvoka z mizansceno namreč ni prostora za napake in najmanjši spodrsljaji so bili zato še bolj očitni že pri začetnem paradiranju likov čez oder, kjer so reakcije presenečanja ne le zamujale, temveč ponekod celo prehitevale rjovenje Nosoroga.

     

    Metafizičen strah meščanov, ko se postopoma spreminjajo v nosoroge, povzroča rjovenje Nosoroga. Vendar karakterizacija zvoka samega, ki je občutno človeški, izniči grozoto in pridobi na komiki skozi orodje absurda. Nevarnost namreč ne preži v nosorogu kot zveri sami, temveč v ljudeh samih, ki se spreminjajo v živali. Kot cirkusanti ali liki iz otroških risank sledijo absurdnosti same drame.

     

    Ta časovno kratka predstava vsebuje dva intermezza, med katerima iz podesta štrlijo žlobudrajoče blatne glave, ki spominjajo na po hibernaciji zbujajoče se žabe. Mirnost telesnega dogajanja pod reflektorsko lučjo, ki ločuje rampo in oder, kontrira natančni mizansceni na odru. Igralci se namreč osvobodijo spon realistične igre ter jo začrtajo s točno določenimi pravili gibanja, kretenj in gest – s tem očistijo nesnago telesnosti absurdnih likov. Ne manjka ˝chaplinskovih˝ korakanj, ˝mikimiškastih˝ paradiranj ter cirkuških poskokov. Motorika marionete prežema oder Wilsonovega gledališča podob.

     

    Da je gledališče prostor, kjer se Wilson igra, dokazuje tudi uporaba video projekcije popačenega nosoroga, ki tepta pod svojimi nogami že tako osušen gozd. Ponujajo nam svet, v katerem ni prostora za nenosoroge; prostor je samo za nosoroge, ki teptajo negativno pasivnost meščanov. Čeprav so za opis te predstave zares potrebni presežniki, se je potrebno obrniti tudi na vprašanje – kakšno verzijo ponujajo Wilsonovi Nosorogi, ki teptajo pod svojimi zverinskimi tacami aktualnost besedila? Vsekakor ne o metamorfozi intelektualnih ljudi v brezglave množice, ki teptajo pred seboj moralna načela, humanizem in vpijejo slogane, ki so jim jih vtepli v glavo mediji, politiki, ekstremisti. Če nekateri režiserji skrivajo simboliko in metafore dramskega dela v besedilo samo, jih Wilson postavi pod raznobarvni žaromet, dvojno podčrta z jasnimi kretnjami in obkroži z glasbo iz klasičnih starih risank. Wilsonova prepoznavna režija, ki smo jo lahko že drugič doživeli na slovenskih odrih in občutili na lastni koži ali bolje rečeno očeh, je ravno to – prepoznavna, ki pa ne preseneti več. Vizualnost močnih barv, estetika jasnosti in začrtanosti, izraznosti samega igralčevega telesa pusti močan vtis, ki pa ne odkrije svoje baze, zato nam zastrto ostane bistvo – empatija do teksta. Wilson je namreč režiser, katerega retorika je osnovana na dveh čutih: vidu in sluhu. Robert tako s svojo predstavo ustvari posebno močen dialog z gledalcem preko njiju, zoperstavi pa retoriko besedila in s tem izgubi na aktualnosti. Gledališče podob ustvari žive slike, ne ustvarja iluzije, temveč jo izniči s pomočjo slačenja vizualnega na barvo in obliko, ter nas poskuša s tem prepričati. Močan vizualni jezik nosi glavno noto, ko v ozadju odzvanjajo in ga podkrepijo podtoni glasbe. Zares režijska posebnost, ki ji v slovenskem prostoru še ni para, še najbolj se mu je v izvirnosti vizualne estetike približal žal nedavno preminuli Tomaž Pandur s svojo zadnjo uprizoritvijo Fausta na odru SNG Drama.

     

    Kombinacija Ionescovega absurda, nadrealizma in magičnega realizma se v dovršeni igri romunskih igralcev ter manjšimi spodrsljaji v izvedbi na slovenskem odru in Wilsonovem vizualnem in glasbenem aspektu gledališča nekoliko izgubi, saj jo izrabi za bazo, ki jo skrije pod ostalimi gledališkimi elementi. Rešilna bilka, za katero se oklepa Wilson pri tej predstavi, je absurd sam po sebi. Ob koncu pa lahko le ugibamo, ali bi z večjim poudarkom na tekstovni podlagi lahko predstava dosegla še kaj več kot žgoče slike ter popevanje Daisyjinega imena še po izhodu iz dvorane.

    Sorodni članki: