• Datum objave: nedelja, 17. september 2017
  • Emmanuel Guibert in Marc Boutavant: Ariol: Krasna kravica (#4)

    • Založba: VigeVageKnjige
    • Leto izida: 2017
    • Prevod: Katja Šaponjić, Anja Golob

    Protagonisti so izrisani na način karikatur, da nekaj na njih izstopa (Ariolova očala, Ramonov rilec …), mehke poteze in živahne barve pa poskrbijo, da so junaki še vedno prijetno otroški in simpatični in ne prestopijo meje grotesknega.

    Ariol je oslič kot ti in jaz, in ravno zato slovenske mlade in malo manj mlade bralce navdušuje že s četrto prevedeno knjigo, ki jih pridno izdaja založba VigeVageKnjige. Gre za strip francoskega dvojca Guibert in Boutavant, ki sta sicer ustvarila že kar deset delov te prikupne serije o osličku Ariolu in njegovih prijateljih, ki jim nikoli ne zmanjka domislic. Z Ariolom se je kar prelahko identificirati; ne mara zgodnjega vstajanja, najraje uganja norčije z najboljšim prijateljem, pujsom Ramonom, ima pa tudi skrivno simpatijo, kravico Petulo. Ravno po njej, krasni kravici, je pričujoči del tudi poimenovan.

     

    Zaradi živahne rožnate barve naslovnice, kazala v obliki ogromnega srca in naslova bi bilo pričakovati bolj romantično obarvano knjigo, vendar pa je takšna zares samo zgodba Grafit, v kateri se poskuša Ariol Petuli prikupiti z novo pridobljeno veščino grafitiranja. Čeprav Ariolovo navdušenje nad Petulo raste, se tokrat prvič bolj jasno pokaže, da ona mogoče le ni tako navdušena nad njim. Poleg Grafita najdemo v zbirki še enajst epizodičnih zgodbic; o nočnem lovljenju komarja, igranju nogometa, goljufanja pri testih, obiska strica, šolskega fotografiranja ipd. Vseprisoten je lahkoten humor, ki temelji na situacijski in besedni komiki, sploh slednja izkoristi dejstvo, da gre za živali, ko se npr. Ariol med igranjem nogometa poškoduje, Ramono pa zaljubljeno muho Brenčo zafrkava: »A mu boš dala dihanje rilček na gobček?« Živali se zavedajo tudi človeške klasifikacije živali, zato Ariolov oče sinu razlaga, da je gospod pes zver, na kar Ariol odvrne: »Ata, lahko še enkrat natočiva gorivo, da ti bo zver dala še več točk?« V »živalskosti« se skriva tudi minimalna družbena kritika, ki od znotraj pokaže probleme, ki like pestijo (recimo strah pred ptičjo gripo), še vedno pa avtorja zavestno uporabita nekatere klišeje, značilne za živalske like – osličja družina ima (negovorečega, običajnega) psa po imenu Osnajst.

     

    Risarsko gre za eno izmed bolj prikupnih zadev na trgu. Protagonisti so izrisani na način karikatur, da nekaj na njih izstopa (Ariolova očala, Ramonov rilec …), mehke poteze in živahne barve pa poskrbijo, da so junaki še vedno prijetno otroški in simpatični in ne prestopijo meje grotesknega. Dinamičen dialog se odraža v medsebojnem prekrivanju oblačkov, ki se na trenutke kar tiščijo, prikazani so tudi različni zvoki (praskanje, brnenje, trkanje), besedilo glasbe pa spremljajo lične note. Nakodrani oblački pomenijo misli, nazobčani kričanje, oblački drugačne barve pa pomenijo, da zvok prihaja iz nekega drugega vira (televizija, avto) ali iz ozadja. Za tako razgiban strip je presenetljivo veliko poudarka na podrobnostih, saj na sličicah niso samo junaki in približno ozadje, ampak so vedno izrisane tudi predmeti, napisi, zato tudi po večkratnem branju detaljov za odkrivanje ne zmanjka. Ne glede na zelo pogosto menjavo prizorišč (telovadnica, cerkev, bencinska črpalka, slaščičarna, razred, ambulanta) zato vedno vemo, kje se liki nahajajo.

     

    Ariolov svet zna res posrkati vase, pa naj bo zaradi iskrive energije, sorodnosti z lastnimi izkušnjami in spomini, iskrenosti, nedolžnosti, nostalgije ali pa preprosto zaradi tega, ker osličkove prigode nasmejejo iz srca in kot oslepljujoč sončni žarek prebodejo koprene še tako turobnega dne. Naj živi otroštvo, naj živi strip!

    Sorodni članki: