• Datum objave: ponedeljek, 27. november 2017
  • Emma Murray: Matere*ljubimke

    • Koncept: Emma Murray
    • Dramaturgija: Johanna Hilari
    • Koreografija in izvedba: Emma Murray, Nadine Fuchs, Leja Jurišić
    • Scenografija: Jasmin Wiesli

    Razen nekaterih bežnih trenutkov, ko se zazdi, da smo zaznali kakšen delec bistva, je predstava zasnovana na zelo ohlapnih in nerazumljivih metaforah, ki nam ne pomagajo ustvariti lastnega mnenja in žal ne dosežejo učinka.

    Po v oktobru premierno uprizorjeni zvočni igri Idealna so se tokrat s tematiko materinstva ukvarjali na odru Plesnega teatra Ljubljana. V sodelovanju z v Bernu živečo ustvarjalko Rose Murray je nastala predstava Matere*ljubimke ali v izvirniku bolj zabavnem naslovu Mother*Fuckers. Na odru sta se ji pridružili še Nadine Fuchs in Leja Jurišić. Če se je prva izmed omenjenih uprizoritev bolj ukvarjala s samo vlogo in stereotipi matere, se je tokratna spraševala o delu matere, ki je hkrati tudi ustvarjalka.

     

    Preko zgradbe treh solističnih delov se vsaka izmed nastopajočih na svoj način ukvarja s popačenim telesom in z odvisnostjo od nekoga ali nečesa. Pri tem se Leja Jurišić obrne k najlonkam, katerih zgornji del ima zataknjen za enega izmed delov telesa, tistega, ki je namenjen nogam, pa poda v roke gledalcev, ki lahko z Lejo upravljajo kot z marioneto. Emma Murray z vodnimi baloni, ki so zaradi svoje pričvrščenosti na njeno telo hkrati ovira, prikaže popačeno telo matere, za katerega lahko na podlagi opisa predstave sklepamo, da jo pri ustvarjanju ovira. Pri Nadine Fuchs pa združitev obojega v vleko balonov za seboj spominja na sprehajanje domače živali, kjer lahko najdemo vzporednico s skrbjo za otroka, ki ga vodimo skozi življenje. Uporaba teh rekvizitov celotni uprizoritvi doda element pričakovanja neizogibnih pokov in posledično nekaterih komičnih trenutkov, ki popestrijo razvlečene prizore. Zaključi pa se s skupnim delom, ko performerke pazljivo namestijo abstraktne forme iz najlonk napolnjenih s plastiko (ki naj bi predstavljale otroke) v različne pozicije in tako podajo malo klišejski zaključek. Prikažejo le ljubezen, ki se preko reciklaže materialov sicer povezuje z njihovim predhodnim ustvarjanjem, a ne podajo nikakršnih povodov za nadaljnje razmišljanje.

     

    Razen nekaterih bežnih trenutkov, ko se zazdi, da smo zaznali kakšen delec bistva, je predstava zasnovana na zelo ohlapnih in nerazumljivih metaforah, ki nam ne pomagajo ustvariti lastnega mnenja in žal ne dosežejo učinka. To je rezultat dolgih med seboj nepovezanih prizorov s pretirano uporabo rekvizitov, ki jim ustvarjalke pripišejo večjo moč, kot jo na odru dejansko imajo. Razen glasbene spremljave, ki nam tudi ne ponuja nikakršnih oprijemljivih referenc, se celotna predstava odvije v tišini. Morda bi že uporaba minimalnega besedišča ali bolj pomenljivih glasbenih referenc jasneje izrazila odnos ustvarjalk do te tematike. Umanjkanje kakršnih koli opornih točk pusti celotno sporočilo predstave viseti nekje v zraku in nam ne ponuja dovolj, da bi v nas sploh vzbudilo kakšno močno misel ali refleksijo na položaj matere kot umetnice. Ostane nam le zaporedje bolj ali manj zanimivih prizorov, ki so z vidika dramaturgije predstave povsem logični, a se vsebinsko porazgubijo. Vse skupaj izgleda bolj kot obetaven zametek predstave, ki sicer odpira vprašanja o preseku matere in umetnice, še posebej v polju, kjer je večina ustvarjalk prekarno zaposlenih, vendar le te ne podajo splošnih ali osebnih odgovorov.

     

    Sorodni članki: