• Datum objave: četrtek, 28. april 2016
  • Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti

    • Avtorica: Elena Ferrante
    • Cankarjeva založba
    • Leto izida: 2015
    • Prevajalka: Anita Jadrič

    Kaj se zgodi, če ti moški, s katerim si preživela najlepša, najperspektivnejša, v popolnoma vseh ozirih najpomembnejša leta, na lepem pove, da te zapušča?

    Še huje, kaj če to stori povsem mirno, za lepo pogrnjeno mizo, na katero mu boš ravnokar postavila kosilo, ki si ga skuhala posebej zanj, za center svojega sveta?

     

    Na to vprašanje skuša v Dnevih zavrženosti, svojem prvem prevedenem romanu, odgovoriti Elena Ferrante. Neapeljska avtorica, katere skrivnostna identiteta, ki jo spretno skriva pred očmi javnostmi, buri duhove med številnimi kritiki in bralci. Kdo je Elena? Koliko nje in kaj v njenih romanih je avtobiografskega? Z gotovostjo ne bi mogli trditi, saj Elena ostaja skrita in še naprej verjame, da: » /…/ knjige, potem ko so enkrat napisane, ne potrebujejo več svojega avtorja. Če imajo kaj povedati, bodo prej ali slej našle svoje bralce; če ne, jih pač ne bodo. /…/« (195)

     

    Zadnji avtoričin roman je bralce nedvomno našel. Na prvi pogled povsem vsakdanja, v trivialni literaturi že pošteno obrabljena tema; glavno junakinjo zapusti ljubezen njenega življenja,  kar ji ostane po razhodu, pa je zgolj praznina nesmisla  dnevov, ki prihajajo. Najprej, tako kot najbrž vsak, upa, da se bo mož vrnil, da gre za le trenutno krizo, potem pa med žongliranjem z vedno več obveznostmi, ki jim ni kos, spozna, da se to ne bo zgodilo. Krutost, s katero je opisana Olgina zavrženost, je mučna; nikjer ni nobenih solz, ki bi jih bralec pričakoval, ampak en sam bes in agonija, nenehno vrtanje v pretekle dogodke in krize, otroške spomine, dokler se čustveno razvrvana ne začne počasi sprehajati po tanki meji, ki razum loči od norosti.

     

    Kvaliteta Dnevov zavrženosti je nedvomno v simboliki navidez nepomembnih dejanj/napak, ki jih zagreši Olga, za bralca pa so izjemno sporočilni; potem ko ji spodnese tla pod nogami, ko fizično obračuna s svojim bivšim možem, ko se začne v njej vedno bolj razraščati občutek negotovosti, ko ji za nebogljena otroka in psa začne čisto po domače viseti dol, Olga doseže svoje dno. Dno in mejo predstavlja usodni dan D. Dan, ko Olga ne ve več, kaj se res dogaja in kaj ne, ko blodi po stanovanju in si na obraz nanaša ličilo, kljub temu da v eni sobi leži sin z visoko vročino, v drugi pa skoraj mrtev pes. A nje to ne gane preveč. Ko končno ugotovi, da bi zares morala nekaj storiti, se uresničijo vsi njeni strahovi; zaradi trapaste ključavnice, ki se je zataknila, je ujeta v v družinsko hišo. Hišo, ki je prej predstavljala zavetje, toplino, dom, in iz katere na simbolni ravni ne more, zato ker se preveč trmasto oklepa preteklosti. V tem kontekstu dobijo smisel tudi vsi, ki začnejo po moževem odhodu ogrožati domače ognjišče; najprej se znebi kuščarja, potem družino napadejo mravlje. Vedno je nekaj, kar od zunaj napada celico, ki naj bi bila v svetu, kjer je vse lepo in prav, sveta.

     

    Na koncu tesnobnega, blaznosti polnega dne Olga ugotovi, da je »smisel življenja zajezila v obrede, ki mi jih je Mario ponujal s preudarno zakonsko zvezo. Kakšna napaka, da sem svoj smisel vstavila v Marijevo izpolnitev, njegovo navdušenje, njegovo vse plodnejšo življenjsko pot.« (140) Da je bila vedno manj ona, ko je želela, da bi bil Mario vedno bolj on. Pes tako kot odnos, ki je bil že prej na pol mrtev in je le še suho hlastal za zrakom, na koncu umre, protagonistka pa prvič ni ne jezna ne besna, ampak se samo zjoka. Jok postane veselje. Postane svoboda. Olga obrne ključ in zlahka odpre vrata, za katerimi je bila predolgo ujeta in vedno bolj zavržena.

     

    Dnevi zavrženosti so netipičen prikaz težke človeške preizkušnje, pri kateri me morda zmoti edino to, da je, potem ko se protagonistka bolj ali manj postavi na noge, v zgodbo zopet potrebno mešati ljubezensko tematiko; konec s pridihom novega upanja na ljubezenskem področju bolj pritiče romantičnim komedijam kot pa kvalitetnemu romanu, kar obravnavani nedvomno je. Hkrati v bralcu pušča grenko spoznanje tega, da se je ženska kot uravnoteženo in srečno bitje res zmožno vzpostaviti šele takrat, ko ima ob sebi moškega. Pa je res tako? Ali ne bi bil veliko boljši kakšen manj očiten, bolj siv, a nedvomno bolj življenjski konec?

     

    Sorodni članki: