• Datum objave: ponedeljek, 13. november 2017
  • Dušan Tršar: Retrospektiva (Izbor del 1966–1984)

    • Kdaj: 28. september – 26. november 2017
    • Kje: Moderna galerija, Ljubljana
    • Kustosa: Goran Milovanović in Kristina Tina Simončič

    Leta 1937 rojeni kipar, ki letos praznuje svoj jubilej, se v Moderni galeriji predstavlja z izborom del, ustvarjenih med letoma 1966 in 1984, delom retrospektivne razstave iz Galerije Božidar Jakac - Kostanjevica na Krki.

    Foto: Tomaž Grdin

     

     

    Razstava se razteza po treh prehodnih prostorih, v katerih so dela razdeljena po desetletjih. Zraven kipov je razstavljenih tudi nekaj risb in slik. V prvi sobi je razstavljena plastika iz dveh sklopov, ki jih je umetnik ustvaril konec 60-ih let prejšnjega stoletja. Prvi sklop iz leta 1967 sestavljajo iz lesa ustvarjene podobe človeških figur kot posameznikov. Drugi sklop zajemajo v vertikalo usmerjene kovinske skulpture, ustvarjene v letu 1968, ki omogočajo pogled skozi. V tem obdobju se je umetnik poglobil v prikaz človeških figur skozi zelo izrazito abstrahiranje – telo nakazuje vertikala, glavo pa majhen kaveljček na vrhu. Kovinske vertikale so po podstavkih združene v množice in so kontrast edninskemu položaju lesenih kipov. Slednji delujejo težko in polomljeno, vendar izražajo dinamičnost in spominjajo na slikarske in kiparske upodobitve futurističnih umetnikov 20. stoletja. Drugačno dinamiko imajo kovinske skulpture drugega sklopa. Urejene vertikale pridobijo na ritmu ob premiku gledalčevega pogleda, podporo živosti pa dajejo tudi izbrane barve – barvana plastika je namreč novost, ki jo je v kiparski spekter slovenske umetnosti vnesel ravno Tršar. Obenem pa identičnost ponavljajočih se oblik tiho opozarja na enakovredno človeško množico, v kateri posameznik ne zmore doseči sočloveka in je hkrati sam in obkrožen. Umetnik je sklop dojemal drugače, v kipih vidi predvsem igro spreminjanja in odmevov, zato je tudi serija skulptur poimenovana Odmevi/Echoes.

     

    Druga soba prikaže umetnika povsem drugače. S serijo iz fluorescentnega pleksi stekla je Tršar namreč izkoristil možnost uporabe barve v vseh svojih dimenzijah, brez da bi si s tem podredil material. S tem je lahko prenehal z lažno reprezentacijo naravnih in prešel v svobodno koloristično uporabo umetnih materialov. S hladnimi odtenki tako ob pogledu na dela dobimo vtis o pokrajinah, medtem ko žareči topli toni spodbudijo misli o električnih žarkih. Barve uspejo ločiti naravo od človeka in z njim ustvarjene kulture. Kipe je enotno poimenoval Svetlobni objekt, skrajšano SO, in jih oštevilčil. Njegov namen je bil razvrednotiti motiv in pozornost usmeriti zgolj na likovno formo, kar je bilo za tisti čas značilno kot posledica popartističnih idej. Kipe je Tršar ustvarjal v 70-ih letih prejšnjega stoletja in nadaljeval miselnost igre, ki se je tokrat izražala s svetlobo. Gledalec lahko s premikanjem okoli posameznega dela namreč dosega spremembo intenzitete luči, plastnic in zrcaljenja valovnic. Z uporabo sodobnih materialov in minimalističnimi načeli oblikovanja se je umetnik pridružil slovenskim ustvarjalcem tistega časa, imenovanim neokonstruktivisti. Umetniku je uspelo svetlobo iz mehanskega dojemanja prenesti na raven duhovnih razsežnosti. Kontrast 60-im je izrazil tudi z usmerjenostjo v oblikovanje “zabojev”, v katere je umeščal valujoče plasti in se tako iz vertikale poglobil v horizontalo, ki za obstoj v prostoru potrebuje okvir. Proti koncu sedemdesetih je ustvaril paradoksalnost v kombinaciji “običajnih” bronastih in iz žgane gline glaziranih skulptur, ujetih v prosojni okvir pleksi stekla. Ponovno pride do trka organskih in umetnih, geometričnih oblik, vendar umetniku uspe prikazati premoč naravnega – prozorno pleksi steklo je prezrto, nadzor ima kompleksna oblika ujete notranjosti.

     

    V tretjem prostoru prav tako prevladuje pleksi steklo, vendar je zaradi uporabe bele skulpture popolnoma drugače občuteno. Viden je prehod v oddaljenost, prosojnost, racionalnost in v obdobje visokega modernizma. Barvo in svetlobo je umetnik izčrpal in s to ugotovitvijo začel premor v svojem ustvarjanju.

     

    Bistven uspeh Dušana Tršarja je zagotovo povzdig barve in svetlobe kot temeljnih likovnih prvin, značilnih za slikarstvo, na kiparsko raven. Razvoj njegovega dojemanja kiparske umetnosti sovpada z razvojem kulture in igrivo opozarja na družbene spremembe. Industrializacija in množična manufakturna proizvodnja sta vplivali na Tršarjevo težnjo po odstranitvi subjektivnega in simbolnega, obenem pa omogočili uporabo industrijskih materialov, kot sta pleksi steklo in plastika. Gledalčeva vloga so tako gibanje, premik po prostoru in individualno vrednotenje ambienta.

    Sorodni članki: