• Datum objave: četrtek, 6. september 2018
  • Drago Jančar: Drevo brez imena

    • Založba: Modrijan
    • Leto izida: 2018

    »Kjer ni nobene sence, tam je opoldan, tam ni nobenega prej in potem, samo zdaj, nepremični, svetleči, momljajoči, hreščeči zdaj.«

    Roman Drevo brez imena je osmi Jančarjev roman, ki je bil sicer prvič izdan pred desetimi leti, letos, ob pisateljevi 70-obletnici, pa smo dobili tudi ponatis. Glavna tema romana je povezovanje preteklosti s sedanjostjo in prihodnostjo, vsaka pa obstaja samo zaradi druge in vpliva na drugo. To se v romanu pokaže, ko se Janez Lipnik – protagonist, arhivar in tudi kukec, kot se okliče sam, ker se zadevam rad dokoplje do dna – sreča z Aleksijem Grgurevičem, oficirjem v času druge svetovne vojne in pisateljem erotičnega dnevnika, v katerem najpomembnejšo vlogo igra ljubimka učiteljica Zala. Ta dnevnik pristane tudi v Janezovih rokah in je pomemben za zaplet zgodbe, saj je bila ljubimka Zala njegova učiteljica in prva ljubezen. Tako sta dve različni življenji, obe polni nasprotij, začeli vplivati eno na drugo.

     

    Roman ni klasično zasnovan, od prvega poglavja do zadnjega, ampak nas preseneti, saj smo v zgodbo vrženi pri 87. poglavju, roman pa se zaključi pri 86. poglavju. Tudi sama zgodba ne poteka linearno, temveč so konec, začetek in sredina dogajanja pomešani, takšna zgradba romana pa dobro ponazarja zmedenost ter pomešane misli v Lipnikovi glavi. Tako nam že sama zgodba omogoča dvojno branje, eno iz preteklosti, drugo v sedanjosti.

     

    V Jančarjevi prozi se pogosto srečujemo z ljudmi, ki se dušijo v prepolnem svetu, in tako je tudi v romanu Drevo brez imena. Janez Lipnik bi rad bil sam in deloval po svoje, vendar ga množica vedno stisne v kot. Žena Marijana mu povzroči skrbi, ker mu ni povedala, kaj vse je počela, preden ga je spoznala, kar ji Janez hudo zameri. Na njegov mir vpliva tudi varnostnik v arhivu, ki ga ne mara, saj mu vedno očita, da dela ob vikendih in teka po stopicah. Najbolj od vsega pa mu mirno življenje prepričuje oseba iz preteklosti, učiteljica Zala, ki jo prepozna v opisih Aleksija oz. Casanove, kot ga kliče Janez. S preteklostjo se lahko pomiri šele, ko se z njo sooči, ko se pozanima, kaj se je v resnici zgodilo z Zalo in kako je umrla. Do tega soočenja so pripeljali dnevniški zapiski, ki jih Janez začne prebirati in zgodba ga popolnoma prevzame. Neko nedeljo, ko se z ženo Marijano sprehajata ob Ljubljanici, najdejo kolo, enako Zalinemu, kar Janeza spodbudi k prebiranju in odkrivanju oseb v zapisih. V arhivu preživlja vedno več časa in pozablja na svojo ženo – lahko bi celo rekli, da pozablja na svojo sedanjost: »Ko začne človek spraševati po preteklosti, ogrozi svojo prihodnost.« Mešanje dveh različnih časov pa se kaže tudi v drugih delih romana, na primer, ko se v nekem trenutku Lipnik bori zraven Aleksija v 2. svetovni vojni, že v naslednjem pa sedi na klopci nakupovalnega centra in čaka svojo ženo.

     

    Zgodbo pripoveduje tretjeosebni pripovedovalec, s čimer je vzpostavljena nekakšna distanca do protagonista in njegovih misli, ki so nam prikrite, zato naša domišljija na nek način postane tako delujoča kot Janezova. Njegovo doživljanje sveta je posebno, čas najraje preživi v arhivu, v preteklosti, dneve, preden je spoznal svojo ženo, pa označuje za predzgodovino.  Skozi zgodbo ugotavlja, da se z ženo v resnici ne poznata, da sta preveč oddaljena drug od drugega, kar ugotovi po pogovoru s sodelavcem, ki mu pove, da je Marijana obiskala Dugi otok z njim in njegovimi prijatelji. Čuti, da ji ne more več zaupati, ker ni bila iskrena z njim.

     

    Roman pa ni zanimiv zgolj zaradi dobro premišljene zgradbe in zgodbe iz druge svetovne vojne, ampak je tudi zaradi dodatkov, ki jih najdemo v različnih delih zgodbe. Pomembno je, da smo mi kot bralci prav tako soočeni s prebiranjem dnevnika, to pa nam omogočijo različni vnosi slik, razglednic in časopisnih odstavkov. Tako recimo na začetku najdemo zelo resnične slike mladih žensk, ki jih Lipnik preučuje v spominih Casanove, s čimer lahko dobimo občutek, kot da se tudi mi spreminjamo v nekakšne Janeze Lipnike, v nekoga, ki bi rad sledil zgodbi in ji posvetil ves svoj čas. V romanu najdemo tudi druge vložke, kot so na primer razni časopisni odstavki in izrezki: del iz časopisa, kjer je opisana nesreča, ki jo doživi Zala in umre; zdravniška potrdila oz. nasvete, ki jih dobi Janezov oče po vojni, ko boleha za njenimi posledicami; deli pesmi, ki se jih učijo v šoli; na koncu pa tudi že omenjeni dnevniški zapisi, ki zgodbo zapletejo, saj Janeza popeljejo resnično nazaj v preteklost in vplivajo na njegovo prihodnost, ko ga zapusti žena, ker ne razume, kako so lahko dnevniški zapisi pomembnejši od nje.

     

    V romanu se prepletajo spomini na otroštvo, prvo ljubezen, spomini na očeta in njegove pripovedi. Pripoved nam pokaže, kako lahko preteklost vpliva in spremeni posameznike, kajti zelo dobro zajame dogajanje v času vojne, psihološke travme, ki so se zgodile v tem času, in kako so te stvari vplivale tudi na mlajše generacije.

    Sorodni članki: