• Datum objave: torek, 3. marec 2015
  • Draga Potočnjak: Vsi junaki zbrani

    • Premiera: 21. 2. 2015, Slovensko mladinsko gledališče
    • Režija: Branko Potočan
    • Igrajo: Maruša Majer, Blaž Šef idr.

    Z uvedbo aktualne socialne problematike se ustvarjalci predstave niso bali poseči v domnevno brezskrben otroški svet in na tak način izpostavili realnost marsikaterega sovrstnika odrskih junakov.

    Nobenega dvoma ni o tem, da otroške publike ne gre podcenjevati, saj otroci jasno in glasno povedo, ko jim kaj ni po godu − niso še namreč izučeni v zvijačnem ovinkarjenju in sprenevedanju kulturno prefinjenih odraslih. Ustvarjalci predstave Vsi junaki zbrani se niso ustrašili izziva in v svet novodobne mladine, svet, ki mu vladajo pametni telefoni, vsak dan nova socialna omrežja in hitro razvijajoče se računalniške igrice, poskušali vpeljati bajeslovne pravljične junake iz slovenskega ljudskega slovstva.

    Draga Potočnjak, avtorica teksta, je v gledališkem listu izpostavila, da se ji zdi bistveno, da bi otroci skozi predstavo začutili zgodovino slovenskega prostora in njegovo ljudsko izročilo, bajeslovje, mitologijo. Da pa arhaični prizvok ne bi prevladal, sta z minimalistično zastavljeno scenografijo poskrbela režiser Branko Potočan in scenograf Sandi Mikuž. Na odru je en sam opazen rekvizit, ki spominja na nekakšno ogromno igralo, na katerem otroci preživljajo proste ure na igrišču in drug drugega izzivajo v »poglej, kaj zmorem, ti tega ne zmoreš« maniri.

    Zgodba je preprosta – dve ekipi z iste šole tekmujeta na vseslovenskem kvizu v poznavanju slovenskih pravljic in bajeslovnih junakov ter fizičnih spretnostih. Dramske like so poskušali zastaviti karseda življenjsko, četudi v večini primerov ostajajo na ravni tipizacije (pridna deklica, razvajenka, športnik …). Pozitivno izstopa lik dečka Franceta (prepričljivo ga je upodobil Blaž Šef), ki zaradi svoje izredne načitanosti predstavlja glavni adut svoje ekipe na kvizu. Značajsko deluje veliko bolj zrelo od ostalih likov, kar je morda povezano z neprivilegiranim družinskim okoljem, vendar je njegov smisel za humor kljub vsem težavam neusahljiv.

    Kot se znotraj predstave pravljično preliva z realnim, tako imajo tudi dramski liki vsak svojo pravljično osebnost, v katero se po potrebi prelevijo. Tovrstne »levitve« odraža tudi jezikovna podoba predstave; lektorica Mateja Dermelj je mojstrsko povezala dva povsem nasprotna pola – aktualno slengovsko govorico mladih in arhaizme slovenskega bajeslovja.

    Z uvedbo aktualne socialne problematike (na primer Francetova mati samohranilka je ravno izgubila službo) se ustvarjalci predstave niso bali poseči v domnevno brezskrben otroški svet in na tak način izpostavili realnost marsikaterega sovrstnika odrskih junakov. Družbenokritično pomenljiv je tudi sam konec – obe ekipi se družno upreta tržni logiki televizijske korporacije in dokažeta, da neustrašni junaki v današnjem svetu še vedno obstajajo. Ker brez srečnega konca pri pravljicah pač ne gre …

     

    Irina Lešnik

    Sorodni članki: