• Datum objave: torek, 30. maj 2017
  • Đorđe Lebović in Aleksandar Obrenović: Nebeški odred

    • Premiera: 12. 5. 2017, SLG Celje
    • Režija: Juš A. Zidar
    • Dramaturgija: Tina Kosi
    • Igrajo: Vojko Belšak, Damjan M. Trbovc, Andrej Murenc, Branko Završan, David Čeh, Petja Labović, Aljoša Koltak, Igor Žužek, Minca Lorenci

    Ko nas ekipa prične nagovarjati kot taboriščnike, ki se moramo postaviti v vrsto za »kopalnico«, se strašljivo preseka meja med resničnostjo in iluzijo.

    Druga svetovna vojna kot prizor črne plati človeštva še vedno razburja duhove nedolžnih žrtev in tudi danes izpostavlja pomembna vprašanja, aktualno dogajanje na medijskem področju pa (pozabljanje zgodovine, zanikanje holokavsta) nakazuje, da je holokavst tema, o kateri se ne smemo prenehati pogovarjati.

     

     

    V Nebeškem odredu se pred nami razprostrejo podobe pobojev na scensko minimalističnih, a pomensko močnih »elementih« – tekočem traku (kasneje je trak uporabljen kot simbol teka v smrt), na katerem polzijo čevlji tistih, ki so bili usmrčeni v celicah, na mesarskih kavljih visijo njihova oblačila (ki deloma asociirajo na sodobni nadzor oziroma človeka zgolj v funkciji delavca) in v ozadju prostora surova »kopalnica«, ki nakazuje prostor usmrtitve. Problematika, ki jo uprizoritev rahločutno (žrtve, ki so hkrati morilci, tekom uprizoritve kljub vsemu dajejo izjemen občutek senzibilnosti) in hkrati ostro (hitre menjave prizorov, metafizični dialogi taboriščnikov o banalnih temah, npr. gorčici, ki so jo nazadnje okusili pred več meseci) reprezentira, je tesnoben konflikt človeka pred etično odločitvijo v koncentracijskem taborišču, do katere meje bo žrtvoval sebe ali škodoval drugim. Protagonisti se odločijo (ali natančneje, so prisiljeni), da si podaljšajo življenje za tri mesece, pod pogojem, da pomagajo izvajati industrijsko smrt in tako postajajo člen popolnoma mehaniziranega, tehnično izpopolnjenega načina ubijanja. Taboriščniki, ki so sodelovali pri tem, so bili imenovani »sonderkommandi«, oni sami pa so skupini nadeli ime nebeški odred.

     

     

    Uprizoritev se prične s pripovedovanjem (branjem) sedmih oseb o dogajanju v taborišču, pri tem pa dobimo občutek, da gre za glas avtorja oziroma vsevednega pripovedovalca – opazovalca, ki je preživel izkušnjo taborišča in jo z današnjega vidika obnavlja kot spomine. To morda že v samem začetku preveč upočasni predstavo, ki pa se sunkovito spreobrne, ko pride Starec (Igor Žužek), nekoč profesor književnosti, ki taboriščnike postavi pred ultimativno izbiro – umreti ali prilagoditi se (sodelovati pri procesu industrijske smrti). Ta ultimat učinkuje kot šok, saj Starec s popolno odsotnostjo humanosti ukazuje, kako bo nekdo izmed njih peljal žrtve v kopalnico, drugi bo zbiral njihova oblačila, tretji pobiral kosti … Psihološka interpretacija likov je dodelana, zgodovinsko avtentična in se razgrinja v vsej človeški grozoti in norosti. Neizprosno dogajanje prekinjajo trenutki spontane refleksije na nekdanje življenje, ki razkrivajo uvid tudi v njihove zasebne identitete.

     

     

    Ko nas ekipa nebeškega odreda prične nagovarjati kot taboriščnike, ki se moramo postaviti v vrsto za »kopalnico«, se strašljivo preseka meja med resničnostjo in iluzijo, za trenutek smo tudi sami vključeni v sistem. K prepričljivo hipnim, ostrim ter sekajočim dialogom in prizorom pripomore tudi dejstvo, da je soavtor teksta Đorđe Lebović (ob Aleksandru Obrenoviću) preživel izkušnjo taborišča. K tej predlogi režiser Juš A. Zidar pristopi z napeto zastavljeno uprizoritvijo, izvajalci (Vojko Belšak, Damjan M. Trbovc, Andrej Murenc, Branko Završan, David Čeh, Petja Labović) pa z učinkovito igro internirancev prikažejo predvsem strah, obup in tesnobo v ujetosti ideologije. Celoten lok uprizoritve zaokrožijo pričevanja, ki jih Minca Lorenci s simbolno vzvratno hojo po tekočem traku izriše skozi dokumentirane zgodbe žrtev pobojev v celjskem Starem piskru, Srebrenici in Siriji – ter s tem podčrta zgodovinsko cikličnost vojn in poda kritiko sedanjosti.

    Sorodni članki: