• Datum objave: torek, 20. junij 2017
  • Dejan Koban: Frekvence votlih prostorov

    • Založba: LUD Šerpa
    • Leto izdaje: 2016

    Kobanova poezija je pogosto besna, ampak vedno nemočna. Ne more manipulirati svojih bralcev, ne more usmerjati njihovih občutkov, izstreljena je v prazne prostore, zvezana s frekvenco svojega avtorja.

    Dejan Koban je pesniška institucija. Ne glede na to, kaj si mislimo o njegovih naporih in poskusih, o presežku dogodkov, ki jih poganja – navsezadnje o njegovi poeziji –, nekaj si mislimo. Dejan Koban je kult osebnosti, izgradil se je tako daleč, da ločnica med njim in neko (tudi njegovo) poezijo ne obstaja več. Dejan Koban je slovenska poezija. Ne vem sicer, kaj ob tem čuti in misli neki Dejan Koban – to mu ni več dovoljeno, predobro je igral igro kulturniškega fevdalizma, ki jo je opisal Jure Detela: “tu se ukvarjanje s poezijo zreducira na okvir, ki ga nekemu pesniku določa že opredeljena pozicija njegove osebnosti na področju slovenskega duha. Kritika zelo redko razbira obesedovalne postopke, specifične za posamezne pesmi ali vsaj za posamezne skupine pesmi. Navadno se zadovolji s tem, da določi pesnikovo pozicijo, ki jo v imenu sheme, ki pozicijo obroblja od zunaj, sprejme ali odkloni.”

     

    Toda na drugi strani smo mi, kritiki–birokrati slovenske poezije pod našim tovarišem Dejanom Kobanom (in drugimi, ki pa so mi mnogo manj ljubi), prav toliko kot on ujetniki te igre. Moramo prepoznati in se opredeliti do njegovega položaja glede na druge “železne može” slovenske poezije (za domovino – z Urošem Zupanom). Drugače rečeno: Koban je moral dan pred objavo recenzije njegove knjige na nacionalnem radiu na Facebooku izraziti svoj gnev, ker v petih mesecih njegova knjiga ni prejela še nobene recenzije (v naslednjih dneh jih je nato sledilo kar nekaj in lahko domnevam, da so bile večinoma, vključno s to, ki jo berete, načrtovane že pred Kobanovo javno pritožbo). Njegova diktatura je diktatura alternative: izrekel se je kot alter, kot pozabljen, kot nerazumljen, kot zatiran, tik preden ga je poplava recenzij dokazala za čisto nasprotje – za dejansko institucijo.

     

    Recenzijo pišem zato, ker razumem Kobana kot svojega zaveznika in sem naklonjen njegovim poskusom, simpatiziram z njegovimi boji in nasploh mislim, da koristi meni in poeziji, ki jo spoštujem. Cilj je afirmirati njegovo pozicijo tako, da podprem njegovo poezijo in to kljub temu, da me njegova poezija osebno nekoliko dolgočasi. Toda osebno je tu povsem nepomembno, kot kritiki–birokrati imamo določene dolžnosti in jih bomo tudi izpolnili.

     

    Poleg naslova zbirke Frekvence votlih prostorov, ki je odličen in zbirki nadvse primeren, je še posebno prepričljiva prva pesem v razdelku Katran: harpune sladka smetana in zradirano nebo. V zvezi s Kobanovim pesniškim postopkom neskončnega veriženja podob, ki se nikoli ne ustavi, ampak teče iz strani v stran in verjetno tudi preko meja zbirke, bi lahko rekel, da gre za ludizem (resda nekoliko mračen, nič kaj razbijaško vesel), ampak ne bom. Kobanova zbirka je kot segment iz DNA. Nekaj kodira, ampak ne nujno in ne vedno. Domnevam lahko, da učinkuje po nekem pravilu, da obstajajo določeni receptorji, v imaginaciji določenih bralcev, ki proizvedejo nekakšne učinke, da pa bo večina pesmi v vsakem primeru ostala brez odmeva.

     

    Po drugi strani ima učinek lahko tudi celota s svojim konsistentnim tokom, naporom vzdrževati pesniško govorico kljub nujni preslišanosti in naključni slišanosti. Tako se pač zgodi, da se frekvenca zgoraj omenjene pesmi ujame in amplifira neko mojo frekvenco: “želeli smo premakniti / osla z mesta // ni šlo // namesto osla / se je premaknilo / nebo.” Pri tem ne gre niti slučajno za skupno referenco, razumevanje. Vsako razumevanje je glede na Frekvence lahko samo izmislek in iluzija. Podobe so samosvoje in valovijo skozi prostore, kar stopa na mesto dekodiranja, je trenutek resonance, ki pa hitro izzveni. Rečeno z diagramom: vseenost, vseenost, nihaj, vseenost, vseenost …

     

    Kobanova poezija je pogosto besna, ampak vedno nemočna. Ne more manipulirati svojih bralcev, ne more usmerjati njihovih občutkov, izstreljena je v prazne prostore, zvezana s frekvenco svojega avtorja, verjetnost, da bo zadela ob nihaje kake druge monade, atomskega jedra, je neskončno majhna (morda iz te eksistencialistične osamljenosti izvirajo njeni molovski toni): “iz horizonta so iztekli / težnost / milijoni ljudi / mavrica / pohabljeni samorogi // osel je še vedno bolščal / v nas z živo rdečimi očmi // bil je nor / zoprn / neomajen” (harpune sladka smetana in zradirano nebo).

     

    Čeprav je tako nepreklicno zvezana s svojim oddajnikom (v tem primeru res in upravičeno imenovanim Avtorjem) in potrebuje uglašenost sprejemnika na drugi strani, sta za to poezijo Avtor in Bralec mrtva in odveč. Transmisija pač, to je vse, ni zgovorna. Kolikor je sledljiva, pripelje do Dejana Kobana – institucije slovenske poezije. Kolikor je usmerjena, jo lahko prestrežejo vladne agencije, piratske radijske postaje, naključni amaterji, razvitejše civilizacije nekje v vesolju. Kriptografi jo morda lahko dekodirajo in odkrijejo anarhistično zaroto, amaterji jo imajo lahko za signal razvitejših civilizacij, razvitejše civilizacije jo lahko zgrešijo ali razumejo kot naravni pojav, ki bog ve, kaj dokazuje:skozi oči / so hrumela / mesta / presenečene gospodinje / z jabolčnimi zavitki / v rokah / jokajoči otroci / žepni psi / z očmi velikosti / mlinskih kamnov // ptice so se rešile / precej logično / bitja ki znajo / in morejo leteti // osel je žvečil / sveže marjetice” (harpune sladka smetana in zradirano nebo).

     

    Medtem ko (kot bralci) postajamo sprejemnik, je sama frekvenca zgolj še dokument svojega potovanja. To je njen nesmisel, proti pomen, njen edini pomen, edini smisel.

    Sorodni članki: