• Datum objave: nedelja, 7. maj 2017
  • Dane Zajc: Jagababa

    • Premiera: 29. 3. 2017, Celjski mladinski center
    • Režija: Aljaž Primožič
    • Igrajo: Ajda Kostevc, Alen Pokupec, Tilen Letner, Adi Sarajlić, Januš Suša, Anej Kostrevc, Lana Vincelj, Aljaž Primožič, Matevž Žolnir, Tamara Levar, Gašper Marčič, Nejc Drev

    Uprizoritev, v kateri skorajda ne najdemo dramaturških črt, predstavi Zajčev talent za pisanje poetičnih dram in njegov spoštovanja vreden občutek za ritem.

    Marca se je v Celjskem mladinskem centru odvila uprizoritev zadnje Zajčeve drame z naslovom Jagababa, ki je nastala v produkciji gledališke skupine GCC Središče. Predstava je prvenec mladega režiserja Aljaža Primožiča, ki se pri svojih rosnih šestnajstih letih lahko pohvali že z mnogimi dosežki na področju kratkometražnega filma in poezije.

     

     

    Jagababa velja za eno bolj kompleksnih slovenskih sodobnih del, ki ob branju zastavi mnoga vprašanja tako o zgodbi kot tudi o Zajčevem življenju samem. Zahtevnost besedila dobro opiše naslednji citat: »Vrvenje podob in oseb se tudi v tej zadnji Zajčevi drami polnokrvno in večpomensko, interpretaciji nenaklonjeno, pesniško silovito in pretresljivo, pa jezikovno izčiščeno in morda celo manj hermetično kot sicer izkaže kot zadnja meja ubesedljive resničnosti.« (Matej Bogataj, Delo).

     

     

    Celjska mladinska skupina je svoj fokus bolj kakor na vsebinsko interpretacijo preusmerila v sam Zajčev slog. Njihova uprizoritev, v kateri skorajda ne najdemo dramaturških črt, predstavi Zajčev talent za pisanje poetičnih dram in njegov spoštovanja vreden občutek za ritem. Igralci publiki dokaj recitativno podajajo replike, ki jih poznajo do potankosti in le redkokdaj pride do napake. Njihovo premikanje je skopo in počasno, kar ustvari atmosfero smrti, s katero je Jagababa prepletena. Igralci so usklajeni, ne izstopajo in ustvarjajo aluzijo na kolektivnega igralca, ki se na koncu uprizoritve tudi uresniči. Takrat se ločijo od svojih prejšnjih statičnih poz in postanejo skupina mrtvecev, ki zapolni oder ter predstavo dokaj sinhrono pripelje do konca. Posebno omembo si zasluži Ajda Kostevc, ki se v vlogi Jagebabe zlije z odrom in z močno interpretacijo svojih replik povzdigne ritem predstave na drug nivo.

     

     

    Če je igra v celoti osredotočena bolj na besedilo kot njegovo interpretacijo, pa sta scenografija in mizanscena tisti, v katerih zaživi režiserjeva ideja. Zlo in slaba vest, ki na lestvi bdita nad dogajanjem ter simetrično postavljeni oglarji dopolnjujejo Zajčevo besedilo s Primožičevo interpretacijo ter odločitvijo, da v predstavi ne bo glasbenih elementov, ustvarijo vzdušje, ki »diši po smrti«.

     

     

    Gledalcu pa se ob ogledu predstave odpira še ena pomembna tema, in sicer pristnost gledališke vzgoje med mladimi. Dejstvo je, da je je premalo, kar je razvidno tudi iz te uprizoritve. Čeprav je jasno, da ekipa razume elemente gledališkega in z njimi tudi suvereno upravlja, ima predstava manko strokovne roke, ki bi pomagala pri vzdrževanju koncentracije igralcev, ki je proti koncu predstave kopnela, kot tudi pri bolj umetelnih režiserskih potezah ter vzdrževanju gledalčeve pozornosti. Problem mentorja lahko najdemo v skorajda vseh srednješolskih in mladinskih uprizoritvah in morda je čas, da se tudi na tem področju nekaj premakne. V Sloveniji je veliko talentiranih mladih gledališčnikov, ki bi ob pravilnem svetovanju oziroma mentoriranju lahko opozorili nase in tako že v mladih letih bolj udarno stopili v slovenski kulturni svet.

     

     

    Kljub temu je Primožičeva uprizoritev perspektivna in samosvoja. Uprizoriti Jagobabo je zahtevno delo. Uprizoriti jo z mladinsko skupino se sliši nemogoče. A ekipa GCC Središča je dokazala, da kljub pomankanju gledališke izobrazbe še zdaleč ne smemo podcenjevati mladih gledaliških obrazov.

    Sorodni članki: