• Datum objave: nedelja, 27. november 2016
  • CoFestival: No!training Lab: Time Out: Variacije na počasnost 3

    • Premiera: 26. 11. 2016, Kino Šiška
    • Ustvarjalci in izvajalci: No!training Lab (Barbara Kanc, Barbara Ribnikar, Jan Rozman, Kaja Lorenci, Katja Legin, Nataša Živković)

    Uprizoritev se ne jemlje preresno in to ji omogoča, da se loteva resnejših tematik.

    »Čas je kot ščurek. Lahko ga bombardiraš z jedrsko eksplozijo, a bo še vedno tu.«

     

     

    Večerna plesna predstava drugega dneva CoFestivala Variacije na počasnost 3 je naslednje v večstopenjskem procesu raziskovanja uprizoritvenih možnosti Kunderovega romana Počasnost (1995). Gre za nadaljevanje dolgoročne študijske raziskave, ki jo je leta 2013 s skupino sodelavcev začela plesalka, koreografinja, performerka in dramaturginja Katja Legin. Predstava kot končni produkt oziroma raziskovanje kot proces se torej loteva občinstvu že iz področja dramskega gledališča razmeroma znanega formata – dramatizacije literarnega dela. Ravno zaradi forme sodobnega plesa, torej giba, se zdi izziv za ustvarjalce še toliko večji. Na tej točki gledalec prvič (kakor še mnogokrat skozi predstavo) doživi svojevrstno presenečenje. Variacije na počasnost 3 so hibrid performativnih umetnosti, ki dokazuje svobodo »plesnega izraza« in nujnost interdisciplinarnega sodelovanja ustvarjalcev.

     

     

    Rdeča zavesa se razpre in na minimalistično zasnovani sceni razkrije kabaretno kompozicijo pianista (Joži Šalej) in performerke (Nataša Živković), oblečene v belo z neposredno aluzijo na čas Marie Antoinete. Po kratkem zvočnem opisovanju prostora na oder postopoma pridejo še ostali nastopajoči (Barbara Kanc, Barbara Ribnikar, Jan Rozman, Kaja Lorenci, Katja Legin). Le-ti se na odru pojavijo po principu uvajanja novega lika v trenutku padca napetosti, kar je sicer res enostavna rešitev za začetne padce napetosti, a vseeno delujoča. Deluje, ker vsakega od nastopajočih najbolj zaznamuje karakter, ki ga predstavlja, poudarjen s tipizirano kostumagrafijo. Ta trenutek zanimanja za skorajda groteskno napravljene performerje je ravno dovoljšnji, da gledalca premakne do naslednje točke predstave. Prava dinamika predstave se začne vzpostavljati šele, ko je na odru prisoten cel kolektiv. Razmeroma nezahtevna koreografija, ki izraznost in pomen išče v ilustrativnosti ter prostorski kompoziciji, se izvrstno prepleta z v živo izvajano glasbo. Pianist in tipizirani liki poskrbijo za prepričljiv kabaretni prizor, ki se postopoma razvije v neke vrste urejen kaos teles v prostoru. Ravno v tej točki se kot največja šibkost predstave izkaže oblikovanje svetlobe, saj na trenutke žaromet preočitno v fokus postavlja napačen del odra. Zaradi vedno prisotne fokusirane osvetlitve, a hkrati kaotične kompozicije performerjev, gledalec ni zmožen zaobjeti celotne slike, ki mu je ponujena. Ko kabaretni prizor doseže vrhunec napetosti, se ostro prekine z zastorom, kar se izkaže za premočno in nepotrebno gesto, ki popolnoma prekine stik občinstva z dogajanjem.

     

     

    V drugem delu predstave se v tokrat scensko pestrejšem prostoru – po odru so razpuščeni baloni, prične resnično raziskovanje pojma počasnost. Odmev motivike ljubezni oziroma spolnosti iz prvega dela daje belim balonom na odru razmeroma premočrtno simbolno konotacijo, ki pa jo performerji izvrstvno subverzirajo z nastopom kostuma penisa, ki vzpostavi humorno vzdušje, ki ga uspejo nastopajoči držati do samega konca predstave. Ravno iskanje ravnovesja med humorjem in razmeroma težko filozofsko tematiko časa je ključ do sproščenega vzdušja predstave. Uprizoritev se ne jemlje preresno in to ji omogoča, da se loteva resnejših tematik. S temi humornimi vložki je možna tudi dramaturška umestitev neke vrste novinarske konference ali raje serije osebnih izpovedi, ki popolnoma prekine dinamičnost giba v predstavi. Gledalec enostavno nikoli ne more biti prepričan, kaj se bo zgodilo. Tako hitro kot nastopi poglobljeno razmišljanje performerjev o času, tako hitro tudi izgine in predstava se spremeni v nostalgično obujanje plesno-glasbenih klasik prejšnjega stoletja. V tem delu se bližajoč koncu tempo predstave drastično poviša, plesalci pa prvič nastopijo kolektivno v sinhroni koreografiji. V pravi maniri sodobnega gledališča v svoje kolektivno gibanje vključijo tudi gledalca, kar omogoča nemoten prehod v zadnji prizor predstave. Na oder zopet stopi pianist in predstava se zaključi s kolektivno pesmijo.

     

     

    Variacije na počasnost 3 so predstava, ki se izmika kakršnikoli žanrski umestitvi, saj vsebuje elemente skoraj vsake vrste performansa, plesalci navdušujejo celo s svojo sposobnostjo igre, ki je sicer res skrajno tipizirana. Skozi sunkovite preskoke med različnimi tempi, ki so včasih režijsko izvedeni bolje, drugič slabše, predstava ohranja gledalčevo pozornost in omogoči gledalčev vstop v dogodkovnost dogajanja. Gre za eno tistih uprizoritev, ki vse stavi na vzdušje, kar je nemogoče pretopiti v črke na papirju.

    Sorodni članki: