• Datum objave: ponedeljek, 4. marec 2019
  • GIBANICA 2019: Četrtek ob petih (predstava improvizacije)

    • Premiera: 28. 2. 2019
    • Avtorstvo: Jurij Konjar, Andreja Podrzavnik Rauch, Jaka Šimenc, Blaž Celarec
    • Izvajalci: Andreja Podrzavnik Rauch in Jurij Konjar (gib), Jaka Šimenc (svetloba), Blaž Celarec (zvok)
    • Produkcija: samoprodukcija umetnikov

    Njuni telesi in premikanje skupaj kot usklajen trio ustvarjajo kombinirano dinamiko, zaradi katere opazimo, da si telesi v kvaliteti giba bodisi nasprotujeta bodisi se podpirata.

    Kot prva predstava glavnega programa Bienala slovenske sodobne plesne umetnosti Gibanica se je v Španskih borcih odvila predstava improvizacije pod naslovom Četrtek ob petih. Plesalca Jurij Konjar in Andreja Podrzavnik vstopita v na novo zasnovan prostor, ki se razteza v že ustvarjenem odrskem prostoru in skozi katerega potekajo tri osi, konkretno prikazane z belimi trakovi – dva se raztezata po tleh, eden pa se nanju pripenja tako, da ustvarja vertikalno os, kar publiki nakazuje na nadaljnji premislek o prostoru in postavitvi plesalcev v ta prostor.

     

    V tej prostorski in prostorni tvorbi začne ob improviziranem tolkalskem zvoku plesalka precizno in spontano zarisovati krivulje v prostor s svojim telesom. S spreminjanjem ritma in dinamike giba drži publiko v občutku tenzije, izven te s trakovi ustvarjene tvorbe pa z repetativnim, a variiranim gibom Jurij Konjar še doda k temu občutku. Njuni telesi in premikanje skupaj kot usklajen trio ustvarjajo kombinirano dinamiko, zaradi katere opazimo, da si telesi v kvaliteti giba bodisi nasprotujeta (eden izmed izvajalcev se premika mehko in nežno, drugi bolj odsekano in poudarjeno) bodisi se podpirata. Ob tem stalno alternirajočem dogajanju pa lahko opazujemo tudi prisotnost plesalcev v s trakovi ustvarjenem prostoru, kar pa spet podaja nove komponente, vredne opazovanja: tj. položaj enega ali obeh plesalcev glede na ta prostor in celoten oder ter razdalja med njima, vredna omembe pa je tudi (ne)usklajenost njunega ritma gibanja, ki se skozi celotno predstavo ne ustali, temveč se gledalcu prijazno vselej spreminja, da se plesalca dopolnjujeta ali pa izpodbijata.

     

    Četrtek ob petih Foto: Nada Žgank

    Četrtek ob petih
    Foto: Nada Žgank

     

    Občutek, ki ga gledanje plesalcev ustvarja v publiki, ostaja konstanten kljub spremembam v gibu (ter mehko spremljajoči luči). Gibalca se namreč občasno v gibanju združita in manipulirata telesi drug drugega, potem pa ponovno odtavata v svojo lastno gibalno sfero. Medsebojna telesna manipulacija zajema cel spekter premikov od preprostega dotika druge osebe, na kar se slednja odzove z uporom ali sprejetjem tega dotika, do grobih potiskov, dvigov drugega plesalca itd. Zaradi teh stalnih beganj med solo plesalcema in duetom se gledalci ne moremo odločiti o njunem odnosu (ki si ga sicer skoraj vedno zamislimo in je navadno vsakdanje narave; v smislu brat in sestra, ljubimca, bivša sošolca,… in bi si tudi tu želeli ščepec naracije), saj kljub različno nakazanim gibom (določeni gibi so med njunim kontaktom nežni, že skoraj ljubeči, drugi spet agresivni in odločnejši) to dogajanje vidimo kot nevtralno. Poleg tega se po toliko podobnih gibanjih na odru rahlo porazgubi pozornost gledalcev, sploh ko spreminjanju položajev trakov kar ni videti konca, kvaliteta giba pa ostaja bolj kot ne nespremenjena.

     

    Dinamiko predstave proti koncu bolj aktivno ustvarjata svetloba in glasba, ki nakazujeta na složno sodelovanje med vsemi ustvarjalci. Glasba namreč podaja neko podporo, ki kljub različnim instrumentom in stilom igranja plesalcema daje zagon za uresničevanje novih idej, svetloba pa vztrajno sledi gibanju plesalcev ter jima tako odpira prostor na odru, ki je tu resnično pomemben.

    Sorodni članki: